O pandemiji zna vsak pametovati

Davida Zupančiča marsikdo pozna kot specializanta infektologije in spletnega vplivneža, ki je med epidemijo covida-19 prek svojega instagram profila ministy.for.wtf javnosti podajal informacije naravnost iz ljubljanskega Kliničnega centra (UKC), ozaveščal o nevarnostih okužbe z virusom covida-19 in svetoval, kako se izogniti širjenju okužb. Med epidemijo je poleg dela v Kliničnem centru, starševstva in spletnih aktivnosti našel čas tudi za pisanje knjige Življenje v sivi coni.

Mladega zdravnika Davida Zupančiča je doletela grenka čast, da je na začetku epidemije leta 2020 v urgentni ambulanti Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani potrdil prvi primer okužbe z virusom SARS-CoV-2 v Sloveniji. Svoja pričevanja in vtise iz časa pandemije covida-19 je ujel med platnice knjige Življenje v sivi coni, ki ji poleg neposrednih in iskrenih pripovedi iz “prve bojne linije” ne manjka humornega pridiha. Obenem pa Zupančič odpira še vrsto vprašanj in razmislekov o zdravstvenem sistemu, študiju medicine in življenju na naši zemeljski obli.

Nekateri so bili glasni

Čas epidemije je bil za vsakega od nas zelo specifičen. Tudi avtor sam pravi, da je v tem času imel “vsakdo marsikaj o marsičem zelo veliko povedati. Nekateri so bili glasni, drugi bistveno premalo”. Medtem ko so nekateri na ulicah skandirali proticepilska gesla in pozivali k nenošenju zaščitnih mask, so se v bolnišničnih sobah bolniki v mukah borili za svoja življenja. Njihovi zdravniki prav tako. Avtor se teh dni spominja z grenkim priokusom, a jih bralcu natančno in poznavalsko predstavi skozi prizmo humorja. Zupančič se tako sprehodi čez čas od prvega potrjenega primera, skozi celotno pandemijo, vse do današnjih dni, ko lahko retrospektivno pogledamo na eno najbolj kompleksnih obdobij našega časa. V knjigi pogosto zapiše, da je, kljub težkim dnevom, ko je zaradi s covidom povezanih obremenitev vsak dan razmišljal, da bi zamenjal specializacijo, zelo rad zdravnik. “Z veseljem se pohvalim, da sem preživel pandemijo, ne da bi dal odpoved. Nisem zamenjal niti specializacije niti poklica, pa tudi svoje pastirske aspiracije sem uspešno potlačil. Mislim, da je vse posledica glavne, rdeče niti - ohranil sem motivacijo,” piše Zupančič.

Da ne bi izgubili človeškosti

Življenje v sivi coni se, poleg tega, da je podrlo vse prodajne rekorde, lahko pohvali tudi z laskavim naslovom Knjiga leta 2022. In nedvomno si ga zasluži. Je knjiga, ki jo mora prebrati vsak, ki je kadarkoli v čakalnici zdravstvenega doma vpil na medicinsko sestro, bentil čez zdravnika in s sotrpini v čakalnici komentiral “naše zdravstvo”. Narave zdravniškega poklica ne poznamo. Le kako bi jo, ko pa imamo z zdravnikom stika le tistih deset minut v ordinaciji. Zupančič že v prvih poglavjih pojasni, kaj pomeni, če zdravnik namrščen, s kavo v roki hiti po hodniku. Na pladnju postreže tudi z nemogočimi urniki, ki jih zahteva ta poklic. Bralec se tako zlahka postavi v vlogo mladega zdravnika in z lahkoto lahko trdimo, da bo po branju knjige na zdravniški poklic gledal drugače. Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami pri pojasnjevanju žargonskih izrazov. Na primer, da so siva cona infekcijske klinike “nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa”. Kritičen je tudi do zdravniškega elitizma, politike, težnje po privatizaciji javnega zdravstva ter do človeškega dejavnika, ki je v času pandemije z nestrpnostjo, gorečim nasprotovanjem stroki in navalom dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. “Človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost,” piše Zupančič.

---