Novo zmagoslavje knjig

Alberto Manguel je kot najstnik bral slepemu klasiku Borgesu, o čemer nam poroča v knjižici, ki jo prebereš na mah.

Alberto 
Manguel: $@ 
Z Borgesom,  
prevedla 
Janina Kos, 
Beletrina,  
65 strani, 
cena 10 evrov
Alberto Manguel: $@ Z Borgesom, prevedla Janina Kos, Beletrina, 65 strani, cena 10 evrov 

“Noben pisatelj v viharnem 20. stoletju ni tako korenito spremenil našega odnosa do literature kot on,” v knjižici Z Borgesom, v španskem izvirniku objavljeni leta 2004, ob letošnjem festivalu Fabula pa izdani v zbirki Žepna Beletrina, piše Alberto Manguel (1948), argentinsko-kanadski intelektualec, zbiralec knjig, ki po svetu neutrudno oznanja nujnost in neprecenljivost branja. Že leta 2011 je bil gost festivala Vilenica, kjer je govoril zlasti o knjigah Zgodovina branja in Knjižnica ponoči, svetovnih uspešnicah, v slovenskem prevodu izdanih pri Cankarjevi založbi.

Že zgodaj je v njegovo življenje prikorakal Jorge Luis Borges (1899-1986). “Ko sem ga spoznal, sem bil adolescent, imel sem petnajst, šestnajst let, delal sem v knjigarni, ki jo je obiskoval,” je Manguel na kraškem festivalu pripovedoval v intervjuju za naš časopis. “V določenem obdobju se je odločil, da bo spet pisal prozo. Ko je v petdesetih letih oslepel, je namreč sklenil, da bo pisal samo poezijo, ne pa tudi proze, saj bi jo slep teže. Pred tem je želel ponovno skozi velike zgodbe, ki se jih je spominjal.”

Skoznje je šel z več bralci, tudi z Manguelom, ki v knjigi poroča, da je Borges najraje poslušal Kiplingove zgodbe in oboževal kriminalke. Obseden je bil s tigri, znal je biti zbadljivo krut in je celo kot svetovno znan klasik živel v majhnem stanovanju, ki ga je delil z materjo in hišno pomočnico. In tudi slep je natanko vedel, kje na kateri polici stoji katera knjiga.

Bralec, ki je Borghesu služil tudi kot poslušalec njegovih samogovorov, svoje poročilo popestri z vrivki v poševnem tisku, ki v sedanjiku delujejo kot dnevniški zapisi iz tistega časa, ob mojstrovih vrlinah pa omeni tudi šibkosti, denimo rasistično prepričanje o manjvrednosti črncev.

Alberto Manguel, ki je pred tremi leti postal direktor argentinske nacionalne knjižnice in tako sedel na nekdaj Borgesov stol, poudarja, da “tole niso spomini, ampak spomini spominov na spomine”. Kar niti ni pomembno, saj je jasno, kdo je najpomembnejši tudi v tej Manguelovi knjigi - knjige, kajpada!  


Najbolj brano