Katerega leta praviš, da smo? 1981. Ne, 2013. Uh, 2021.

Tisočdevetstoenainosemdeset, drama Ajdovke Simone Semenič, najuspešnejše dramatičarke pri nas, je pravkar dobila dve zanimivi novi izdaji. V Tednu ljubiteljske kulture so ju predstavili v avtoričini Ajdovščini, tudi dogajalnem prostoru drame. Po izidu v zbirki treh dram pri Beletrini leta 2017 je kot plod projekta Prevajalnice JSKD izšla še v španskem prevodu skupaj z izvirnikom v knjigi, ki jo založil Javni sklad za kulturne dejavnosti, španski stripar Santiago Martin - Santi pa je dramo izrisal še v imeniten strip, ki so ga z združenimi močmi izdali kar v Ajdovščini.

Še preden zapišemo katero od zanimivosti s predstavitve v ajdovski Dvorani prve slovenske vlade, kamor so dogodek na dan mladosti v organizaciji Lavričeve knjižnice pred dežjem preselili s knjižničnega vrta, je treba poudariti, da so drame Simone Semenič (1975) izjemno berljive. Niso le privlačne za uprizarjanje - v zadnjem letu smo si lahko ogledali v SNG Nova Gorica njeno jerebiko, štrudelj, ples pa še kaj, lani v Ljubljani pa veliko koprodukcijoto jabolko, zlato -, temveč tudi za običajno branje. Bogate didaskalije, ki nagovarjajo bralca, ne nujno režiserja, dramaturga ali igralca, sočen jezik, bogat z ironijo, sarkazmom in sporočilnostjo, ki se praviloma izlušči v družbeno kritiko, soustvarjajo vznemirljivo bralno izkušnjo, tokrat uspešno nadgrajeno še v strip.

Poklon Ajdovščini

Simona Semenič delotisočdevetstoenainosemdeset (kakor vsa njena dela za gledališče, je pisano v celoti z malimi začetnicami, brez ločil z izjemo vejic) dojema kot dramo o odraščanju, je dejala v pogovoru z Lauro Brataševec. “Onkraj vseh zgodb je predvsem besedilo o odraščanju. Zgodba se odvija leta 1981, trije glavni liki nenapovedano prehajajo v svoja odrasla telesa, v 25. maj 2013. Znajdejo se v postaranem telesu, a imajo občutek, da so še vedno tisti otroci, kot so bili pred 32 leti. Na ta način sem dojemala svoje odraščanje: ko se znajdeš tudi v nekoliko postaranem telesu in se sprašuješ, kam je izginila tista oseba izpred 30 ali 40 let. Ko se ti zdi, kot bi vmes ne minil ves ta čas. To je bila osnova: svet okrog se spreminja, tebi pa se zdi, kot bi vse minilo v hipu,” je dejala avtorica in dodala, da gre seveda tudi za dramo o menjavi državnega sistema oziroma države. “O spremembah, ki so se zgodile v tem času, odnosa, če poenostavim, do potrošništva, do življenja samega ... Ampak kar se mene tiče, je to v resnici v drugem planu.”

In res, dejansko je v ospredju vprašanje generacij, odnosa med njimi, sprememb ... In čeprav se zdi svet, ki ga doživljajo osrednji liki v hipih, ko so prestavljeni v prihodnost, precej temačnejši od mladostnega 1981, saj so med drugim prežeti z odgovornostjo odraslosti, se na koncu izrisuje nekakšno upanje v dojenčku, ki se ima roditi prav 25. maja 1981.

“Drama je zame zelo pomembna, ker se v njej najdejo znanci, sorodniki, jaz sama, dogodki, ki so mi bili blizu. Vsekakor je ta tekst poklon Ajdovščini, pa moji družini, sošolcem, t'ršicam,” je dejala dramatičarka, ki je postavila dogajanje na znane ajdovske lokacije, tudi nekatere, ki jih ni več - denimo v dom kulture, kjer so bili prvošolčki sprejeti v pionirčke, v letu 2013, ko je delo napisala in v katero za kratek čas pripotujejo njeni liki, pa je tam Lidl.

Najboljši prevodi? Skupinski

Barbara Rigler, vodja projekta Prevajalnica pri JSKD RS in producentka za literarno dejavnost, je povedala, da potekajo Prevajalnice vsako leto v Primorju že več kot 20 let. Tam pa povezujejo “odlične prevajalce-mentorje z uveljavljajočimi se prevajalci, študenti”. V tem času je nastalo kar nekaj knjig prevodov iz tujih jezikov v slovenščino, ki jih JSKD izdaja v zbirki Mentorjeva prevajalnica.

Mentorica Meta Drobnič je pred časom predlagala, da bi poskusili prevesti slovensko besedilo v španščino. Lani, v koronskem letu, je bil pravi čas za izid dela, ki pa ne vsebuje le španskega prevoda, temveč tudi izvirnik v slovenščini, knjigo pa sklenejo kratek pogovor z avtorico, vtisi prevajalcev Maje Kenk, Mihe Skudnika, Svetlane Pavlin, Neje Lenart Dvoršak, Tamare Mateša, Eve Podobnik, Nike Štrus in že omenjene mentorice, tokrat tudi prevajalke, Mete Drobnič in španskega lektorja Santiaga Martina, ki že od leta 1999 živi in dela v Ljubljani, kjer je lektor španščine na Fakulteti za družbene vede, prevaja slovenske literate v španščino in ustvarja stripe.

Meta Drobnič se je odločila za besedilo Simone Semenič, med drugim, ker “so njena besedila sveža, ker so vrhunska literarna besedila tudi za branje”. In zakaj bi bila zgodba, ki se dogaja v Ajdovščini, zanimiva tudi za Špance? “Tudi pri njih se je zgodila družbena sprememba, imeli so obdobje frankizma, po katerem so preskočili v demokratično obdobje, tudi za njih se je zgodilo to, da so iz otroštva preskočili v odraslo dobo,” je dejala Drobničeva. O prevodu pa: mentorji vedno znova ugotavljajo, da so skupinski prevodi najboljši. Prevajalci so enakopravni, med več rešitvami z argumenti poiščejo najboljše, s čimer sta soglašali tudi mladi prevajalki Maja Kenk in Nika Štrus. Prebrali sta delček drame v španščini in občinstvo je lahko zgolj pritrdilo mnenju mentorice, da imata španščina in ajdovski dialekt marsikaj skupnega.

Strip ima poseben šarm

Santiago Martin, stripar z avtorskim imenom Santi, se je z vsebino drame najprej seznanil kot lektor dvojezične publikacije, a ga je drama tako prevzela, da si je rekel: “To bi rad oblikoval v stripu!” Poklical je vpletene, na koncu pa se je klobčič odvil pri Katarini Volk z območne izpostave JSKD Ajdovščina. Ta je strip izdala v sozaložništvu z ajdovsko občino in Zvezo kulturnih društev Ajdovščina, ki ji predseduje Artur Lipovž, direktor Lavričeve knjižnice, kjer so poskrbeli za predstavitev. In tako se je krog sklenil.

“Strip ima poseben šarm, je hibrid med besedilom in risbo, ki deluje le, če vzpostavimo pravo ravnovesje med njima,” je dejal Santi, ki verjame, da je strip lahko za otroke dobra vstopna točka v svet branja.

Simona Semenič, navdušena nad stripom, je prepričana, da se umetniško delo lahko manifestira v različnih oblikah: dramsko besedilo je že samo zaključeno umetniško delo, ki novo življenje dobi v gledališki predstavi (tisočdevetstoenaionsemdeset so v sezoni 2015/2016 igrali v SNG Drami Maribor), pa v prevodu, v stripu. V primeru jerebike, pove, je že posnetek predstave novo umetniško delo. “Različna življenja istega umetniškega dela so nekaj fantastičnega. Se mi zdi, da bi vsi ustvarjalci morali k temu stremeti, raziskovati možnosti različnih oblik umetnosti,” je sklenila.

Dodajamo, da je tisočdevetstoenaiosemdeset strip za mlade (a ne najmlajše) in odrasle bralce, ki deluje na več ravneh. Sklepno nazdravljanje in želje še ne rojenemu otroku (leta 1981) pa še posebej danes zazvenijo kot nekakšen zadnji poziv k razumu: “... da bomo mi njemu naredili še boljši svet, kot so ga nam naši starši!”

---