Drobne pesmi ali neverjetno, kaj vse pride iz nič

Družina Kristine Morgan se je z zbirko Jaz si želim majhnih stvari ganljivo poklonila svoji mami, ženi, (pra)noni ...

Nedavno so zbirko predstavili v Kopru, na fotografiji Metka Kovač, Jože Hočevar, Jasna 
Čebron in vnukinja Neža Morgan, kasneje je nastopila še pravnukinja Alma Mljač.  Foto: Maja Pertič Gombač
Nedavno so zbirko predstavili v Kopru, na fotografiji Metka Kovač, Jože Hočevar, Jasna Čebron in vnukinja Neža Morgan, kasneje je nastopila še pravnukinja Alma Mljač.  Foto: Maja Pertič Gombač

Kdor se je znašel na koprski Mudi, Prešernovem trgu, ob uri nedavne predstavitve posthumne pesniške zbirke Kristine Morgan (1937-2012), je ob številnem občinstvu najbrž pomislil, da gre delo znanega klasika. V resnici pa je šlo pravzaprav za prvenec nekdanje Belokranjke, ki je mnogim ostala v prijaznem spominu. Pri 16 letih se je preselila k sestrični v Koper in dolga leta delala v nekdanjem Primorskem tisku, uspešno osvajala različna delovna mesta, med drugim tudi kot poslovodja v knjigarni Dom knjige v letih 1972-1987, ki jo je, kot v spremni besedi piše prof. Jože Hočevar, nekdanji urednik založbe Lipa, “takorekoč rešila pred propadom”. Ne založbe Lipa, ne tiskarne Jadran, ne Primorskega tiska, kjer sta se s Kristino Morgan tudi spoznala, ni več. Ostalo pa je več kot 2000 pesmi, beremo v uvodu, ki ga je zapisala njena hči Metka Kovač (Morgan). Družini in vnukinji, znani kantavtorici Tinkari Kovač, jih je predala, ko ji je desetletje pred smrtjo življenje zaznamovala možganska kap. Hčerka jih je ob pomoči slavistke Jasne Čebron odbrala nekaj več kot 50, v katerih se zrcalijo različni pesniški obrazi avtorice, ki za življenja ni svojih pesmi nikoli izdala v knjigi - menda bi se počutila razgaljeno, je pravila svojcem -, jih je pa z veseljem, kot se spominja Hočevar, objavljala v Nedeljskem dnevniku, Primorskih srečanjih, Primorskih novicah. In objav se je, kot je na predstavitvi povedala hčerka, veselila.

Pesmi, zbrane v drobni zbirki, so izjemno raznolike, od Semiškega zvona, v katerem se spominja okolja, iz katerega je izhajala, do posvečenih otrokoma, Metki in Matjažu Morganu - ta je med drugim knjigo oblikoval -, pa od družbenokritičnih, kakršne so Bosno moja, Kitajska vstaja naroda, Hiše za uskladiščenje nemočnih ljudi ... do tiste, ki jo je navdihnil Tomaž Šalamun, ki ga sprva ni zmogla sprejeti, a ga je po recitalu v koprskem gledališču končno “razumela”. “Prej brez rime ni šlo,” potem pa se je tudi sama začela pisati tudi v prostem verzu.

Kot poudarja Jože Hočevar v spremni besedi, je avtoričino družino zaznamoval partizanski upor, sama pa je verjela v ideale nekdanjega družbenega sistema, jih tudi udejanjala, zato je največ pesmi “navdihnila njena kritična presoja stranpoti, napak in nenačelnosti tako v času samoupravljanja v socialistični državi Jugoslaviji kakor v času kapitalistično preusmerjene republike Slovenije”. Pri njej je bilo načelo enakosti “povzdignjeno na najvišje mesto”.

A v pesmih je znala biti tudi nagajivo humorna, je dejala Jasna Čebron, drzna, nekaj šalamunovskega je denimo v njeni Kaj vse pride iz nič. Občinstvo je ganil pokojničin mož Danilo Morgan, ki je tudi sicer bdel nad nastajanjem zbirke. Prebral je pesem Iščem prijatelja, ki ga je avtorica dejansko našla v svojem nekdanjem sodelavcu - možu. Zbirka je tako postala družinski projekt, h kateremu je kot lektorica priskočila tudi nekdanja sodelavka in soseda Lilijana Gustinčič Furlan, avtoričin sin je poskrbel še za pripravo za tisk, Metkin prijatelj Boris Bradač, konceptualni ustvarjalec samouk, pa podpisuje naslovno fotografijo.


Najbolj brano