Delo, s katerim si je nakopal tudi srd intelektualcev

Poleg velike retrospektive filmov Pier Paola Pasolinija in fotografske razstave je Slovenska kinoteka 100. obletnico rojstva enega najbolj kritičnih in vsestranskih premišljevalcev svojega časa pospremila še s prevodom tretjega dela zelo kompleksnega zbornika teoretskih besedil Heretični empirizem, film in kinematografija.

Heretični empirizem, ki je prvič izšel leta 1972, je razdeljen na tri osnovna poglavja: Jezik, Literatura, Kinematografija. V slednje, ki zelo natančno razlaga elemente filmske govorice in jih povezuje predvsem s tedaj “modno” teoretsko disciplino, semiologijo, sta “zagrizli” prevajalki Jožica Pirc in Andreja Štepec, v spremni besedi pa Majda Širca sicer zanimivo povzame Pasolinijevo zasebno življenje in naniza veliko drobnih, a pomembnih detajlov ter analizira vsa njegova filmska dela (tudi precej neznana), a žal umanjka kontekst obdobja nastanka Heretičnega empirizma, teoretsko zelo zagonetnega in zahtevnega teksta.

Najbolj turbulentno Pasolinijevo obdobje

Heretični empirizem je zbornik Pasolinijevih teoretskih spisov, ki pričajo o njegovih številnih napetostih in bojih v šestdesetih letih 20. stoletja. To je najbolj turbulentno Pasolinijevo obdobje, v katerem so se vrstile številne sodne tožbe predvsem zaradi “obscenosti” v njegovih filmih, ki pa jih je Pasolini v duhu lastnega mučeništva stoično prenašal. Številne so sicer padle na sodišču zaradi svobode govora. Vsestranski Pasolini je bil seznanjen s svežimi disciplinami, ki so tedaj vzniknile na humanističnem obzorju: strukturalizmom, semiologijo in takrat že uveljavljeno antropologijo. Napisal je vrsto tekstov, kjer je teorijo povezal s svojimi področji delovanja: literaturo, poezijo in filmom.

Razlaga lastnega sloga?

V tem delu se je Pasolini z zelo polemičnim in provokativnim pristopom lotil razkrivanja hitrih kulturnih mutacij, ki jim je bil priča v Italiji in širše. Ampak s tem delom si je Pasolini poleg srda italijanskih desničarjev nakopal neodobravanje še med intelektualci, tudi prijatelji, na primer pisateljem Albertom Moravio. Pasoliniju so očitali predvsem, da so njegove teoretske intervencije osebne razlage lastnega izraznostnega sloga. Treba je dodati, da je obdobje šestdesetih let obdobje Pasolinijeve fascinacije in posledičnega ideologiziranja filmskega medija, ki sta porodila še več kontroverznosti. Osrednja teza, ki je bila deležna številnih kritik, zagovarja idejo o filmu kot “brezmadežnem” prepisu realnosti. Pasolini je sicer zelo zagreto zanikal natolcevanja, da njegovega prestopa na področje semiološkega teoretiziranja kinematografije nikakor ne gre razlagati v smeri podkrepitve njegove avtorske poetike, lastnega sloga, ampak je velikokrat ponavljal, da se njegova tako imenovana semiologija realnosti sklada z njegovo “halucinantno, otroško in pragmatično ljubeznijo do realnosti”.

Prav iz najzgodnejših Pasolinijevih filmov, kakršen je Berač, veje velika avtorjeva želja po zelo pristnem prenosu realnosti rimskih barakarskih naselij v film.

Da, izražanje z jezikom kinematografije ga je vedno ohranjalo v stiku z realnostjo in se skladalo z njegovo etično držo - prodreti do dna družbenih sprenevedanj. Slednje pa je najučinkoviteje in najbolj prepoznavno manifestiral prav s svojo kinematografijo.

---