“Če imaš močne korenine, te nihče ne more izruvati”

“Afrika je vstopila v moje življenje leta 1973 in me ni več zapustila.” Tako začenja knjigo Spomini iznad ekvatorja Isabella Flego, Koprčanka in prepoznavna kulturnica italijanske narodne skupnosti, ki je sredi sedemdesetih z družino za pet let iz Istre odpotovala v Gano. V Kumasiju je njen mož Aurelio Flego kot predstavnik koprske tovarne Tomos pomagal zagnati podružnico Tomos Ghana Ltd. Razstava o Tomosu v koprskem Libertasu in svetovni dan knjige sta ponudila vnovično priložnost za pogovor o knjižnem popotovanju, ki sta ga založili Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper in založba Libris.

Knjiga Spomini iznad ekvatorja je kot počasen in tih sprehod skozi pet let v Afriki, je na torkovem spletnem pogovoru, ki ga je vodila njena hči Lorella Flego, dejala avtorica. Isabella Flego, rojena v istrskem rudarskem mestu Raša, nekdanja učiteljica na italijanski osnovni šoli v Kopru, kasneje koprska podžupanja, poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, je danes spoštovana in prepoznavna literarna ustvarjalka obalne italijanske narodne skupnosti. Nanizala je nekaj pesniških zbirk in knjig kratke proze, raziskovala Girolama Gravisija, mu posvetila obsežno monografijo, uredila pa tudi več knjig literarnih esejev različnih avtoric in avtorjev. Danes vodi društvo Poem, ki povezuje ustvarjalke v Istri in na Tržaškem.

Potovanje, ki ne mine

“Potovanje, na katero sem se podala zmedena in polna predsodkov, iz Istre proti Afriki, vsa tveganja, ki jih je prinašalo, številne novosti in negotovosti na njem, vse to se je z minevanjem mesecev in let preobrazilo v nujo, v notranjo rast, ki je bila vse bolj resnična,” beremo v slovenski izdali knjige, ki jo je s pomočjo Ingrid Celestina iz založbe Libris uredila Jasna Čebron, tudi avtorica spremne besede, prevedel pa jo je Denis Valič. Knjiga je namreč prvič izšla z izvirnim naslovom Memorie da sopra l'equatore leta 2017 pri Obalni samoupravni italijanski skupnosti, nato sta jo v slovenskem prevodu in s privlačno oblikovno dodano vrednostjo, pod katero se podpisuje Aleš Sedmak s svojim društvom Kaverljag, konec leta 2019 založili koprska osrednja knjižnica in založba Libris.

“Potovanje, na katero sem se podala zmedena in polna predsodkov, iz Istre proti Afriki, vsa tveganja, ki jih je prinašalo, številne novosti in negotovosti, vse to se je z meseci in leti preobrazilo v nujo, v notranjo rast, ki je bila vse bolj resnična.”

Isabella Flego, literatka

“Čas je zabrisal marsikatero podrobnost, a ostale so emocije,” je poudarila v pogovoru s hčerko. In bralec ji lahko le pritrdi, saj je knjiga z njimi prežeta, tako kakor z barvami, svetlobo, vonjavami, zvoki, podobami, vse to pa je podano predvsem z izjemno toplino in naklonjenostjo, ki ju avtorica tudi po štiridesetih letih ohranja do zibelke človeštva. Delo je namreč nastalo s pomočjo dnevnika in na površje naplavilo tako spomine na posamezne dogodke, nekdanjo družbeno klimo, kakor čustvene impresije, ki spremljajo tudi bralno izkušnjo.

Slovenska in italijanska izdaja Spominov iznad ekvatorja Isabelle Flego

Ženske so steber družbe

Danes priznava, da se je v Afriko podala otovorjena z neskončno predsodki Evropejke. Največje bogastvo, ki ji ga je Afrika podarila, pa je, ugotavlja, prav njihovo razbitje. “Da bi lahko cenili luč, je potrebna tema. Da bi cenili besedo, je potrebna tišina. S časom, s poslušanjem sem se kar naenkrat ovedla, da je barva kože popolnoma izginila, pred menoj je bil človek, oseba, z vsem, kar ga določa. In sprejemanje drugačnega je zame zelo pomembno,” je povedala. V Afriki je bila med drugim soočena z modrostjo, za katero pravi, da marsikdaj ljudem sije kar iz oči. Marsikatera modra misel je našla pot v knjigo. “Poslušaj v tišini, skušaj razumeti, če ti le uspe, in pusti drugega, kakršen je,” je ena izmed tistih, ki jih je občutila na lastni koži.

Njeni družini so tamkajšnji prebivalci namenili veliko iskrene pozornosti in topline, posebej skrbni so bili do otrok. Možu Aureliu in sinu Andrei (danes znani radijski voditelj in glasbeni producent Andrea F) se je namreč julija 1974 pridružila še Lorella, ki jo je Isabella sicer rodila v Kopru, a sta se že po enem mesecu vrnili v Kumasi.

Poseben vtis so na Isabello Flego naredile ženske, ki so se ji v spomin vtisnile po ponosu: “Zavedajo se, da je ženska prva korenina, brez nje je država prazna. V rokah so imele trgovanje, skrbele so za može, ki so delali, in za otroke. Še posebej všeč mi je bilo njihovo zavedanje, da so steber družbe.” Obenem se spominja, da je bilo v Gani dovoljeno mnogoženstvo: “Moški je šel denimo plesat s svojimi tremi, štirimi ženami, a so bile vse ponosne, da lahko plešejo s tem svojim edinim možem.” Spominja se, da je tudi prvo plemensko vas, ki jo je tamkaj obiskala, vodila ženska.

Ne razumeš? Ne obsojaj!

Kakor je poudarila v pogovoru, ne gre prezreti, da je Afriko zaznamovalo zasužnjevanje, to grozovito zgodovinsko obdobje: “Vendar jim suženjstvo ni odvzelo matične identitete. Rituali, kuhinja, noše, prepolne barv, na katere so ponosni, vse to nas uči zelo pomembnega sporočila: če imaš močne korenine, te nihče ne more izruvati.” Pomemben je tudi njihov odnos do narave, ki je izjemno močan, saj z njo resnično živijo: “Fantje, denimo, postanejo moški, kadar so se sposobni z njo soočiti.”

Marsičesa tudi ni razumela, zlasti ritualov, kakršni so vudujski. Ti so ji ostali neznani in oddaljeni, vendar jih je skušala sprejeti kot del tamkajšnje resničnosti. Dojela je, pravi danes, da je največji problem Afrike Evropa: “Evropa je prinesla veliko negativnega. Evropejci imamo še danes občutek večvrednosti, a neutemeljeno. Kakor sem podčrtala tudi v knjigi: tam so vsi bratje in sestre, ker pravijo, da smo vsi otroci iste matere zemlje. Ko te danes kak ulični prodajalec afriškega porekla nagovori z izrazom sestra, se lahko kdo tudi užali, a v resnici ti tako reče, ker te spoštuje.”

Danes si sicer zlasti mlade generacije težko predstavljajo, kako pomembna tovarna je bil takrat koprski Tomos, a že dovolj zgovorno je dejstvo, da je svojo podružnico odpirala tudi v Gani. A njen sloves je, se spominja Isabella, segel vse do kralja plemena Ašanti, ki je možu takrat dejal: “Še pred časom ni nihče vedel za Tomos, zdaj pa me celo v 'bushu' (gozdovih) plemenski poglavarji sprašujejo po njem.” In prijazno je moža pobaral, naj ima z ganskimi delavci iz naravnega okolja, ki so se prvič soočali z novo tehnologijo, potrpljenje.

Spominski zapisi so, kakor v spremni besedi poudarja Jasna Čebron, tudi dokument o zgodovinskem času, ko je bil “Koper s Tomosom tako zelo velik, da se je širil na druge celine”. Avtorica bralca na koncu spet pripelje v Koper, s katerim se je po afriški izkušnji morala znova soočati. Tudi s tukajšnjim družbeno-politilčnim sistemom, o katerem je v Gani lahko kritično premišljevala. In še jasneje videla njegove stranpoti, kakor tudi stranpoti občutka vsemogočnosti povprečnega Evropejca, ki resnici na ljubo še kar traja. Travmatična je bila tudi vrnitev v šolo za Andreo in boleče je Afriko pogrešala Lorella, ki je tam preživela svoja prva leta.

A spomini, včasih izzvani celo z vonjavami, se tu pa tam vračajo: “In če takrat po licu spolzi kakšna solza, ta ni znak slabosti. Kaže na neko izgubo v redu moje duše, ki je tem osebam namenila prav posebno mesto, o čemer pričajo tudi vse strani v knjigi.”

---