Balerina dvajset let pozneje

Sosičev ganljivi kratki roman Balerina, balerina je ob 20. obletnici prvega izida spet prišel med nas, tokrat s svežim pisateljevim pripisom.

Tik pred pisanjem romana je v avtorja stopil “zastrašujoči občutek, da sem izgubil svoj notranji obraz, svoj fokus, svoje osišče”, se tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič spominja v zapisu Sijaj, pripetem na rep ponatisnjene Balerine. Štiri leta umetniškega vodenja Primorskega dramskega gledališča so ga izčrpala in pretresla, a tudi prisilila k iskanju - zlasti sebe. Leta 1995 je na goriškem Travniku “vprašanja o človeku in veri nanj” začel odpirati med vračanjem v šestdeseta leta 20. stoletja. Tedanjo družbo opisuje - bolje rečeno: niza drobce, ki jih opazi - dekle z zelo zoženo perspektivo, “božji otrok”, kakor bi dejal Kosmač. Sosičevo pripovedovalko iz vasi na tržaškem Krasu literarni teoretiki navajajo kot lep zgled “nezanesljivega pripovedovalca”.

“V Sosičevem romanu so lepa in pretresljiva zlasti pogosta ponavljanja hrepenenjskih podob, ki povsem spreminjajo pomen vsakdanjemu življenju njegovih ljudi,” je pred dvajsetimi leti Ivanka Hergold ugotavljala v spremni besedi k prvi izdaji pri tržaški Mladiki.

V Italiji nagrajeni roman je doživel več prevodov in bil postavljen na oder. Odlikuje ga preprost poetičen jezik pripovedovalke, ki se zna raznežiti in razjeziti, v njenih notranjih monologih pa se zrcalita tako domača vas kakor svet in celo pristanek na Luni. “Morda mi je ravno ona, tako drugačna, tako nora, odprla vrata, da sem se začel zelo zgodaj zanimati za človekove miselne in čustvene stranpoti,” piše Sosič. “Morda tudi zato, ker bi si bil sam želel skreniti drugam od duhovnega uboštva tedanje družbe (kako bi bila današnja kaj boljša), a si tega nisem upal, tega nisem znal.”

---