Knjige te ponesejo v svobodo

Danes je svetovni dan spomina na žrtve holokavsta: 27. januarja 1945 je sovjetska vojska vkorakala v Auschwitz-Birkenau, a osvoboditev ni mahoma pretrgala bolečine in odplaknila krivic. O trpljenju ter zlasti o upanju in vztrajanju pričata tudi prevedena romana Knjižničarka iz Auschwitza in Izginotje Josefa Mengeleja. Drži, knjige so najboljše zdravilo zoper pozabo.

 Prevedena romana španskega in francoskega pisatelja  Foto: Andraž Gombač
Prevedena romana španskega in francoskega pisatelja  Foto: Andraž Gombač

“Branje ti omogoči, da ohraniš nekaj normalnosti, omogoči ti, da v tem svetu ne znoriš,” je desetletje tega v intervjuju za naš časopis povedal Alberto Manguel, leta 1948 v Buenos Airesu rojen pisec imenitnih knjig o knjigah. Na festivalu Vilenica je gostoval ob izidu prevoda Knjižnice ponoči - prav v tej je španski novinar in pisatelj Antonio González Iturbe (1967) naletel na omembo deklice, ki je v Auschwitzu skrbela za majceno knjižnico in s tem vsak dan tvegala življenje. Po srečnem naključju jo je pisatelj našel: Dita Kraus, rojena Polach, je zdaj že zakorakala v 92. leto, živi v Izraelu, zoper zlo in vseenost se še bori z neverjetno energijo in osvobajajočim smehom. In vsako leto obišče rodno Prago, kjer se je sestala tudi z Iturbejem. Pisatelj je slišano in prebrano prepletel z domišljijskim in zgradil Knjižničarko iz Auschwitza, v prevodu Manice Baša izdano pri Učilih.

14-letna Dita je v Auschwitzu tvegala življenje s skrbjo za knjige.

“Kot bi pozabili ...”

“Holokavst je ena največjih človeških tragedij prejšnjega stoletja,” je ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta zapisal Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti. “Na mučenje in smrt sta nacistični in fašistični režim ljudi obsojala samo zato, ker so bili Judje, Slovani, Romi, ljudje z invalidnostmi, neustreznih verskih in političnih prepričanj ali drugačne spolne usmerjenosti. Holokavst in druge grozote iz obdobja pred in med drugo svetovno vojno so doživele ostro obsodbo. Celjenje ran je bil dolg in obsežen proces, ponekod traja še danes. Kljub temu se občasno še vedno pojavlja brezobzirno poskušanje podcenjevanja muk in bolečin, ki so jih ti ljudje izkusili. Kot bi pozabili, da so bili med prvimi interniranci v Auschwitzu in drugih koncentracijskih taboriščih tudi ljudje iz Slovenije, iz krajev, kjer danes mi živimo. Ob mednarodnem dnevu žrtev holokavsta vabim vse, da se skupaj spomnimo, kakšno hudo preizkušnjo so ljudje po vsem svetu in tudi naši predniki preživeli v prejšnjem stoletju. Da ne bi nikoli ponavljali mučne zgodovine.”

Z zahvalno besedo ga odpre Dita Kraus, ki je bila pri 14 letih s starši zaprta v judovskem družinskem taborišču, namenjenem propagandi, pripravljenem za morebitni prihod mednarodne inšpekcije. Tam taboriščnikov niso strigli do gole lobanje, hčera niso ločevali od mater in sinov ne od očetov, v bloku 31 je delovala celo šola. A jetniki so bili vseeno vsak dan izpostavljeni nevarnostim - še posebej veliko je tvegala Dita, ki je vestno skrbela za osem knjig, jih skrivala in posojala tako učiteljem kakor drugim jetnikom. Vsi diktatorji v zgodovini, ne glede na ideologijo, so preganjali pisano besedo: “Knjige so izjemno nevarne, saj ljudi spodbujajo k razmišljanju.” V Auschwitzu usmrtijo vsakogar, ki ga zalotijo s knjigo. A jetniki tvegajo, saj jim knjiga omogoča beg drugam, je “kakor loputa, ki pelje na skrivno podstrešje: lahko jo odpreš in vstopiš. Tvoj svet se v trenutku spremeni.”

V Auschwitzu je v bloku 31 delovala šola - tako jo je narisala mala in pogumna knjižničarka Dita Polach.

Diti kruti vsakdan lajšajo spomini na branje Mannove Čarobne gore, njena mala knjižnica pa premore do vseh oblasti in vojn duhovito ostre Haškove Dogodivščine dobrega vojaka Švejka, Kratko zgodovino sveta H. G. Wellsa, Freudove psihoanalitične spise, Dumasovega Grofa Monte Crista s pobegom iz zapora ...

Mnogi sestradani jetniki pokonci stojijo po zaslugi knjig, ki vse bolj razpadajo in jim morajo nenehno lepiti. Skrivajo jih v bloku 31, nad katerim bdi Fredy Hirsch, pred vojno uspešen atlet in mladinski sionistični vodja, istospolno usmerjen Jud, ki je v Auschwitzu poskrbel za preživetje več sto otrok - ali pa jim vsaj olajšal in obogatil kratko življenje. Nanj so v taborišču stavili tudi leta 1944: pričakovali so, da bo 4000 na smrt obsojenih jetnikov popeljal v upor, kajti samo njega so vsi dovolj spoštovali, le on bi lahko povezal komuniste, socialiste, sioniste, antisioniste, demokrate, nacionaliste ... Ni se izšlo, a čas je pokazal, da ni bil strahopetec, kakor so ga prikazovali nacisti in preračunljivi sojetniki, marveč junak, ki niti za ceno lastnega življenja ni hotel zapustiti otrok, namenjenih smrti.

Športnik in aktivist Fredy Hirsch (1916-1944) je rešil več tisoč otrok, ne pa tudi sebe.

Med močnejšimi v romanu je opis uspešnega, prav tako resničnega pobega iz Auschwitza: Rudi Rosenberg in Alfréd Wetzler sta se po mučnem, neverjetnem begu zatekla k judovskemu svetu na Slovaškem in narekovala izčrpno poročilo o zločinih v Auschwitzu. A čeprav so ga nemudoma poslali na Madžarsko, ga tamkajšnji judovski svet ni vzel resno, voditelji so raje verjeli nacistom in še naprej sestavljali sezname za deportacije. “Vojna je kakor reka, ki prestopi bregove: težko jo je nadzirati in če ji na pot postaviš majhno oviro, jo bo samo odnesla s seboj,” ugotavlja pisatelj - in pripiše, da je poročilo na posluh naletelo šele v Angliji, kjer so se še odločneje pognali v boj proti norosti.

V taborišču Bergen-Belsen, kamor jih preselijo, Dita Polach pričaka osvoboditev, zdaj že sirota brez doma. Tik pred koncem vojne spozna tudi umirajoči sestri: tifus najprej pobere starejšo Margot, zatem pa še mlajšo Ano, Ditino vrstnico, 14-letnico, ki je pred deportacijo pisala skrivni dnevnik - klasiko, po njeni smrti znano pod naslovom Dnevnik Ane Frank.

Na zadnjih straneh romana Iturbe premišljuje o pomenu kulture v kriznih razmerah. Zaveda se, da bodo mnogi zamahnili z roko, češ sredi uničevalnega taborišča bi se deklica morala ukvarjati s pomembnejšimi rečmi, knjige niso zdravilo, orožje, hrana, voda ... “Vse to je res: človeštvo za svoje preživetje ne potrebuje kulture, za to mu zadoščata kruh in voda,” prikima pisatelj. “Prav tako drži, da bodo ljudje, ki imajo dovolj kruha za hrano in dovolj vode za pitje, preživeli, a če bodo imeli samo to, bo umrla človečnost. Če človek ni globoko ganjen od lepote, če ne zapre oči in ne aktivira domišljije, če nima sposobnosti, da bi postavljal vprašanja, če ni sposoben pomikati meja svoje nevednosti, potem je to zgolj moški ali ženska, ne pa celovita osebnost.”

Pošast na svobodi

V Iturbejevem romanu si med sprehajanjem po uničevalnem taborišču Beethovnove in Wagnerjeve skladbe požvižgava ena najgnusnejših zgodovinskih kreatur, esesovski zdravnik Josef Mengele, povsem brezčuten “angel smrti”, ki je v imenu arijske rase na otrocih, še posebej na dvojčkih, izvajal nepredstavljivo krute eksperimente in genetske raziskave. Mnoge je pohabil in ubil, vendar v Knjižničarki iz Auschwitza beremo, da je bil otrokom pogosto prijeten, spravljal jih je v smeh. Tako se ga je pred tremi leti v intervjuju za Primorske novice spominjal tudi Oleg Mandić iz Opatije, ki je kot deček z materjo in babico preživel Auschwitz, bil je celo zadnji, ki je po osvoboditvi odkorakal iz uničevalnega taborišča. V Auschwitzu ga je zdravil razvpiti zločinec: “Nikoli ga nisem videl neobritega. Vedno je bil počesan. Vedno je imel zlikano uniformo. In zloščene čevlje. Vsak dan je vstopil in si oblekel belo, zdravniško haljo. Bil je zelo urejen. Vmes so me za tri tedne dali na infekcijski oddelek, sicer pa sem bil štiri mesece skoraj vsak dan v stiku z njim - pa nikoli, niti enkrat, ni dvignil glasu nadme. Bil je edini, ki ni vpil name. Vsi drugi so čutili, da morajo na enajstletnega mulca kričati. Že to je bilo dovolj, da je bil uglajeni zdravnik mulcu prijetnejši od vseh drugih. Seveda nihče od nas ni slutil, kaj se dogaja za to kuliso.”

Marsikaj o zdravnikovih strašnih eksperimentih izve bralec Iturbejevega romana, po zločinčevih povojnih stopinjah pa ga pospremi francoski pisatelj, novinar in scenarist Olivier Guez (1974). Vtako leposlovnem kakor dokumentarnem, na številna poročila in nova odkritja oprtem Izginotju Josefa Mengeleja, ki ga je prevedla Saša Jerele in izdala Mladinska knjiga, leze v temne globine neozdravljivega nacista, ki v Argentini postaja vse uspešnejši in bogatejši. Sčasoma si povrne svoj pravi priimek, vmes celo obišče Nemčijo. Gibko se izmika roki pravice, zahvaljujoč iznajdljivosti, dobrim stikom v visokih krogih, meddržavnim napetostim, v pomoč so mu nacistom naklonjene južnoameriške vlade in za razčiščevanje medvojnih zločinov sprva prav nič voljne nemške oblasti. Pa seveda premožna družina, proizvajalka še danes uporabnih kmetijskih strojev Mengele.

Za petami so mu pravzaprav redki, med njimi sloviti Simon Wiesenthal, v njegovi senci pa malo znani, a še kako pomemben nemški javni tožilec Fritz Bauer, ki je odigral ključno vlogo pri prijetju drugega razvpitega ubežnika, prvega birokrata holokavsta Adolfa Eichmanna. Mengele je previdnejši, pred lovci pobegne v Paragvaj in zatem še v Brazilijo. Ko v Nemčiji naposled začno razčiščevati preteklost, na frankfurtskem procesu v letih 1963-1965 neštetokrat ponovijo njegovo ime. Beži in se skriva kot preplašena divjad, medtem ko po svetu krožijo miti o njem. Za piko na i ga v filmski priredbi romana Ire LevinaFantje iz Brazilije nepozabno upodobi Gregory Peck.

Sredi osemdesetih na dan le pride resnica, ki jo pozneje večkrat potrdi znanost: 7. februarja 1979 ga je med plavanjem v oceanu pokosil srčni napad in v brazilskem Embuju so ga pokopali kot Wolfganga Gerharda. Grob odprejo in svetu pokažejo morilčevo lobanjo. Izvedenci preučijo posmrtne ostanke ... in prikimajo.

Mengelejev sin Rolf, ki je prevzel ženin priimek in v Münchnu dela kot odvetnik, leta 2008 v intervjuju za izraelski časopis judovsko ljudstvo prosi, naj ga ne sovraži zaradi zločinov, ki jih je storil oče.

Usoda ima rada ironijo: Mengelejeve posmrtne ostanke leta 2016 prepustijo brazilski medicini, pripravnikom na univerzi v São Paulu so na voljo za praktične vaje. Krog se je sklenil, a strašni zločinec je umrl na svobodi. Pa tudi sicer ni razlogov za rajanje, prej za čuječnost, v sklepnih taktih romana poudari Guez: “Vsaka dva ali tri rodove, ko spomin zbledi in izginejo še poslednje priče zadnjega prelivanja krvi, razum ugasne in ljudje znova sejejo zlo.”


Najbolj brano