Kdor se ukvarja z glasbo, gradi svojo osebnost

Vsem je dobro poznana mešanica občutkov napetosti in strahu, povezana z našimi pričakovanji in ocenjevanjem naše dejavnosti v javnosti. Ali je trema negativen pojav ali pa ima tudi pozitivne učinke, je lahko tudi priložnost za osebno rast?

“Biti glasbenik je delo na svoji osebnosti. Ko stopiš na oder, se razgrnejo vse dimenzije tvoje osebnosti. To je izjemna priložnost za rast, je blagoslov, ki nam ga nudi glasba, če pa stvari ne znamo obvladovati, je lahko tudi prekletstvo,” pravi dr. Katarina Habe. Glasbenica, pevka skupine Katrinas, je doktorica psihologije, docentka na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Znanstvenoraziskovalno in strokovno delo usmerja na področje razvoja strategij uspešnega nastopanja, s poudarkom na obvladovanju treme in razvoja kreativnega mišljenja.

“Na tremo gledam kot na izvor ustvarjalne energije, predstavlja tisto vznemirjenje v telesu, ki je v svoji osnovi pozitivno. Nastopanje je nekaj posebnega, nekaj svetega. Deliti glasbo je naše poslanstvo in obenem velika odgovornost, zato seveda ob tem čutimo vznemirjenje. Na odru pa potrebujemo ravno prav energije, ki jo bomo znali usmeriti v kanal deljenja glasbe z drugimi, komunikacije s poslušalstvom, naše boljše pozornosti in boljše spominske kapacitete. To so pozitivni vidiki, na katere vse prepogosto pozabimo, ko govorimo o prednastopni napetosti.”

Pogovoru z dr. Katarino Habe o tremi ter izkušnjam mladih primorskih glasbenikov lahko prisluhnete v nocojšnji rubriki Primorski glasbeni talenti ob 20. uri na Radiu Koper, ki jo podnaslovljeno Rastem z glasbo enkrat mesečno pripravljamo v sodelovanju z Zvezo primorskih glasbenih šol.

Učenci Glasbene šole Vrhnika so nam zaupali nekaj fizioloških in kognitivnih simptomov treme: vroč obraz, potne roke, a obenem občutek mraza, tresavica, živčnost, negativne misli o možnosti napake med nastopom, strah, da bi izgubili spomin med nastopom in ne znali nadaljevati skladbe ... Napetost pred nastopom običajno umirijo tako, da nekajkrat globoko vdihnejo, z mentorji si pravijo šale, se bodrijo s samozavestjo, nekateri pa se posladkajo s čokoladico. 13-letni saksofonist Anže iz Glasbene šole Idrija pravi: “Imam tremo, a če se zberem, pozabim na vse, kar se lahko narobe zgodi, in tudi na oder pridem, kot ne bi bilo nikogar v dvorani.” Leto starejša Katarina, prav tako učenka saksofona pri Bojanu Zupančiču na idrijski glasbeni šoli, tremo občuti, a ji ta ne povzroča težav, saj stavi na svoje znanje in si zaupa: “Najbolje je, da dobro zvadiš, pa te noben pritisk ne more zlomiti.”

K obvladovanju misli in vznemirjenja v telesu veliko pripomore število izkušenj nastopanja, vplivajo pa tudi osebnostne lastnosti, pri čemer je problematičen zlasti perfekcionizem, ki je pri glasbenikih pogosta osebnostna poteza. Dr. Habe je dognala, da so pri mlajših najučinkovitejše oblike aktivnega sproščanja telesa: “Pospešimo hitrost dihanja in pulz, zato da odvečno vznemirjenje 'odlijemo', preden gremo na oder. Zelo uporabna tehnika je tudi smeh ali pa tresenje celotnega telesa.”

Koristnih napotkov je veliko, dobro je vsakodnevno treniranje za obvladovanje treme oziroma prednastopne napetosti. Predvsem pa je treba razumeti, da namen glasbe ni dokazovanje, pač pa deljenje, kot poudarja dr. Katarina Habe. Če se bo pedagog zavedal tega izvora glasbe, potem bo tudi učencem predstavil temelje za veselje do nastopanja.  

---