Katja Pegan: “To je nagrada koprskemu gledališču”

Tantadruje bodo tistim iz primorskih gledališč, ki so strokovno žirijo najbolj navdušili v iztekajoči se sezoni, v koprskem gledališču podelili drevi, prejemnica nagrade za življenjsko delo pa je že znana: Katja Pegan.

KOPER > Z gledališko nagrado tantadruj, poimenovano po Kosmačevem literarnem junaku, tri primorska gledališča - Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica - od leta 2011 vrednotijo svoje delo.

Strokovna žirija, ki jo sestavljajo Meta Hočevar, Teja Glažar in Igor Pison, je soglasno sklenila, da letos tantadruja za življenjsko delo prejme Katja Pegan (1965), ki koprsko gledališče vodi že vse od njegove ponovne obuditve leta 2000.

Katja Pegan

režiserka, direktorica Gledališča Koper

“Kdor konča šolo, ki ga je učila o poslovanju, potem pa zasede funkcijo, ki jo plačujejo občani, še ni dober menedžer. To postane, šele ko zna z malo denarja narediti veliko. In še posebej: veliko dobrega.”

Ob tem še skrbi za vzgojo mladih gledalcev, izobražuje tiste, ki prvič stopajo na oder, povezuje primorske kulturne zavode in ustanove, vodi Primorski poletni festival, sodeluje z gledališči iz nekdanjih jugoslovanskih republik ... in režira. Drevi ob 20. uri, pred podelitvijo tantadrujev, bodo na odru koprskega teatra uprizorili predstavo Mikve, ki jo je po besedilu v Londonu rojene in v Izraelu živeče Hadar Galron v Novosadskem gledališču režirala Katja Pegan.

Na intervju v Loggio ste prihiteli, že med potjo ste poslali sms z opravičilom za zamudo, na mizico ste odložili nekaj stvari, z nečim ste takoj odhiteli na Titov trg in tisto izročili nekomu, pritekli nazaj ... Kakšno življenje živite?

“Zelo organizirano. Zelo. Od nekdaj.”

“Kaj pa je najpomembnejše na svetu? Otroci in človekove pravice, a ne? Iz tega izhaja vse in zato smo tu.”

Dinamično?

“Tistim, ki me opazujejo, se najbrž res zdi dinamično. Zame ni dinamično. Je moje. Zmorem tudi strožjo disciplino. Ko sem režirala v Kikindi, so me igralci, ki so v mojih očeh zelo delavni, nekega dne vprašali, kje sem končala akademijo. Odgovorila sem, da v Ljubljani, oni pa so se začeli smejati: Smo bili prepričani, da si jo na West Pointu!”

Vojaška disciplina torej. Ampak znate biti tako siloviti in trmasti kakor tudi nežni, poetični.

“Vse to teče vzporedno z disciplino. Moj značaj ne sme ovirati dela, organizirana moram biti, ker mora biti tudi teater. Ne vem, ali si ljudje zunaj predstavljajo, kakšen kapilarni sistem ima taka ustanova. Verjetno je pri nas tako stresno kakor pri vas, kjer morate vsak dan izdati časopis. Tudi mi imamo vsak dan nekaj, za ta nekaj pa mora skrbeti več ljudi. Papirji morajo biti urejeni, sindikat zadovoljen, zagotavljati moramo dvanajst ur počitka, da ne govorimo o gostovanjih ...”

In sva spet pri prepletanju liričnosti in odločnosti. Združujete obe funkciji, ste direktorica in umetniški vodja, imeti tako trdo roko kakor senzibilnost ...

“Ampak tudi tam, kjer to delo opravljata dva, mora vsak od njiju imeti tako senzibilnost kakor trdo roko! Ne gre, da ima menedžer samo trdo roko in umetniški vodja samo senzibilnost. Menedžer mora biti danes kreativen! Kdor konča šolo, ki ga je učila o poslovanju, potem pa zasede funkcijo, ki jo plačujejo občani, še ni dober menedžer. To postane, šele ko zna z malo denarja narediti veliko. In še posebej: veliko dobrega. Mislim, da direktorji slovenskih gledališč smo taki - sicer ne bi preživeli. Prav tako morajo biti umetniški vodje ne samo senzibilni, ampak tudi ravno tako zelo organizirani, natančni, držati se morajo discipline, sicer je ne morejo zahtevati niti od drugih. Brez discipline predstava ne pride do aplavza.”

Glavni so otroci

Gledališki vodja mora biti v določeni meri tudi politik, mar ne?

“Res je, a politik v širokem pomenu: boriti se moraš, da se sredstva v občinskih proračunih, namenjena gledališču, ne manjšajo. Vsakokratno občinsko garnituro moraš prepričevati, da si potreben.”

Kar 16 let, vso njegovo vladavino, ste sodelovali z županom Borisom Popovičem.

“Direktorji gledališč z župani ne sodelujemo. Z njimi se fotografiramo na raznih prireditvah ...”

Ampak koprsko gledališče je odvisno do župana!

“Odvisno je od občinskega proračuna. Ne vem pa, kakšen vpliv na občinski proračun ima župan. Tega ne govorim, ker bi se hotela izmikati, ampak ker sem prepričana, da ima največji vpliv na proračun občinsko računovodstvo. V tem sem že dolgo in vem, kako mi začnejo goreti vse luči, ko slišim tiste strašne besede: 'Se ne da, ker je računovodstvo na občini reklo ...' V gledališču imamo že od začetka odlično računovodkinjo. Če bi govorili z igralskim jezikom, bi rekli, da je prvakinja med računovodkinjami. Zaveda se pasti proračuna in zna najti rešitve. Rešitev najdeš, če je volja.”

Ste o vsem tem že govorili z novim županom Alešem Bržanom?

“Sva govorila, a župan je šele kratek čas. Omogočimo mu, da se sooči z omejitvami, ki mu jih nastavlja administracija. Spoznati mora vse udeležence na oblasti in v sodelovanju z njimi potem pokazati kreativnost.”

Ga boste skušali v gledališče zvabiti večkrat kot prejšnjega župana?

“Prej sem govorila o svoji disciplini. Izkazati jo morajo tudi župani. Morajo se - vsaj iz vljudnosti, če že radovednosti ne premorejo - protokolarno prikazati na prireditvah. Mladi župani, kakršen je Bržan in kakršen je bil tudi Popovič, imajo še drugo možnost, ki je zame najpomembnejša: v gledališče pripeljati svoje otroke.”

Evo, pred osmo minuto pogovora je Katja Pegan omenila otroke. Smo šteli!

“Ha, bravo! Dolgo je trajalo. Bi jih omenila že prej, a ste me zmedli z vso to politiko. Kaj pa je najpomembnejše na svetu? Otroci in človekove pravice, a ne? Iz tega izhaja vse in zato smo tu.”

Mularija dobiva občasnik Svetilnik, razrasel se je istoimenski gledališki festival, otroke kulturno vzgajate ... Ste s sadovi zadovoljni?

“S temi pa res! Ne morem biti zadovoljna, ker imamo gledališče. To je minimum, ki ga mesto mora izpolnjevati. Ne morem od veselja skakati po Titovem trgu, ker se je Koper odločil, da ima gledališče. Me pa ima, da bi skakala, ker že osmo leto lepo sodelujemo z osnovnimi šolami. Dosegli smo dogovor, da gredo vsi otroci vsaj enkrat na leto v gledališče. Že zaradi gledališke umetnosti moram ostro obsojati raznorazne predstave po šolskih telovadnicah, s katerimi ponekod zamenjujejo obisk gledališč. To je lahko dodatna ponudba, a otroci morajo doživeti pravo gledališče! Tam spoznavajo zgodbe, ki govorijo o svetu, pozneje, v dijaškem abonmaju, vidijo tudi, kako gledališče zmore pojasniti družbene pojave, jih relativizirati, tudi razbremeniti strahu, pokazati, da nekateri problemi niso nerešljivi ... Gledališče je pomembno zaradi misli, ki jo zmore artikulirati. V našem imamo gledališko šolo za otroke, ki jo vodita pedagoga, vsak ima dve skupini osnovnošolcev. Odkar imamo gledališko pedagoginjo, za kar sem se borila več let, imamo tudi učne ure, otroke pokažemo, kako gledališče deluje ... Odlično sodelujemo z Gimnazijo Koper. In tu je seveda še Gledališki trening, ki mi ga zadnje leto pomaga voditi Renata Vidič. Zdaj na akademiji že študirajo naši mladi, ki so se rodili v mestu z gledališčem. Njim je samoumevno, da ga Koper ima.”

Vidi več naslednikov

Na nedavni tiskovni konferenci ste vodje primorskih gledališč poudarili pomen nagrade tantadruj, ki ji je letos sledilo še rojstvo istoimenske mesečne priloge Primorskih novic in Primorskega dnevnika. Vsi ste poudarili tudi, kako slabo je, da mediji v Ljubljani skorajda več ne spremljajo primorske gledališke ustvarjalnosti.

“To ni problem gledališč, ampak družbe. Bolj je svet povezan, manj smo mi na obrobju povezani s centrom države. Znamo kompenzirati: imamo lokalne medije, lokalna gledališča, tudi lokalno občinstvo - ki pa mora voliti centralno vlado! Tu nekaj ni v redu. Bolj bi se morali poznati, v Kopru, Ljubljani, Mariboru, povsod bi morali vedeti, kaj se dogaja na drugem koncu dežele. Nekaj k temu sicer pripomorejo družbena omrežja, ljudje si pošiljajo fotografije, vtise ...”

Že, a profesionalni kritik mora biti plačan, honorarji pa so postali mizerni, še potnih stroškov do Kopra, Trsta, Nove Gorice ne pokrijejo.

“Natanko tako. In če bi mi rekli, pridite, vam bomo plačali stroške in dnevnice, kako bi izpadlo?”

Kot podkupovanje.

“Seveda. In ker smo tako pošteni, ni ničesar objavljenega o naših predstavah.”

Nagrado tantadruj ste leta 2011 zasnovali s kolegoma Iro Ratej iz novogoriškega in Primožem Beblerjem iz tržaškega gledališča. Kako se pobudnica in ustanoviteljica počuti kot prejemnica taiste nagrade za življenjsko delo?

“To je nagrada koprskemu gledališču. Tako jo čutim.”

S čimer pa najbrž nočete reči: Gledališče Koper, to sem jaz!

“Seveda ne, daleč od tega. Bo pa težko, če bom morala biti še dolgo direktorica.”

Komu bo težko, vam ali gledališču?

“Obema. Vsi se staramo. Ansambel se vseskozi spreminja, začeli smo z Vojkom Belšakom in Borisom Cavazzo, prvi je šel zatem še skozi druga gledališča, drugi je že več let upokojen ... Nekateri pa ostajamo. Na oder postavimo šest predstav na leto. To je veliko. In ko si starejši, je nemogoče veliko.”

Vidite naslednika?

“Vidim jih več.”

Česa si želite po direktorovanju? Režiranja?

“Ker sem zelo odgovorna, si želim potem pomagati.”

Teta iz ozadja?

“Ne, teta na dosegu roke.”

---