Karjolo je v 90 letih napolnil s smehom in spomini
Kultura
22. 10. 2022, 06.04
, posodobljeno: 25. 10. 2022, 08.03
“Moje komedije niso nobena velika umetnost, a so jih ljudje radi gledali,” nam je v intervjuju povedal pred desetletjem, ko jih je štel šele rosnih 80. Danes 90. rojstni dan praznuje Andrej Jelačin, igralec, režiser in humorist, ki smo ga včeraj obiskali na njegovem domu v Kopru, zatem pa se skupaj sprehodili ob morju.
Andrej Jelačin med sprehodom ob morju, kjer rad poklepeta z ljudmi, z njimi deli spomine in smeh ... Foto: Andraž Gombač
SENOŽEČE, KOPER
> Med obiskom najprej opazimo, da ima Andrej Jelačin na mizici knjigo (Samo)upravljanje intelekta: družbena kritika v poznosocialistični Sloveniji, ki jo je pred tremi leti pri Modrijanu izdal dr. Jure Ramšak. “Izvedel sem, da je v njej objavljen tudi strogo zaupni udbovski seznam oporečnikov iz leta leta 1977,” pravi in odpre stran, na kateri se zvrstijo Šeligo, Petan, Fritz, Partljič, Kuntner, Felc, Jančar, Inkret, Rupel, Jesih, tudi nekdanja dolgoletna odgovorna urednica Primorskih novic Zdenka Lovec ... In med njimi s pripisanim očitkom “liberalizem” on: “Nisem vedel, da me ima Udba na očeh.”
Prvi igralec v Novi Gorici
22. oktobra 1932 se je rodil v Senožečah, kot deseti otrok v družini. Obiskoval je nižjo gimnazijo v Postojni, končal srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani, bil dve leti pomočnik okrajnega veterinarja v Novi Gorici, diplomiral na gledališki akademiji, bil prvi šolani igralec novogoriškega gledališča, zatem tudi režiser in direktor. “Zelo poudarjajo profesionalizacijo tega gledališča, a pomembno je bilo že začetno polprofesionalno obdobje,” poudarja. In doda, da bi spominsko ploščo moral dobiti tudi Rudi Hönn (1915-1984), ustanovitelj novogoriškega gledališča, ki je prej vodil postojnsko.
Andrej Jelačin
igralec, režiser in humorist
“Starim bi priporočil dvoje: naj se družijo in gibajo! V samoti hiraš, po glavi ti hodijo žalostne, grde misli ... Druženje osmišlja življenje. Na sprehod pa grem vsak dan, tudi v dežju.”
Jelačin je bil kasneje v Kopru direktor Globus filma, študijske knjižnice, pozneje režiser na Radiu Koper. Že zgodaj - celo prezgodaj - si je prizadeval za priznanje protifašističnega TIGR-a. Leta 1991 so na njegovo pobudo v Senožečah postavili spominsko ploščo Danilu Zelenu (1907-1941), junaku, ki mu je Jelačin posvetil tudi odmevno pesem.
V Primorskih novicah je vrsto let objavljal humoristično rubriko Začasna, občasna in ne prav gvišna parcela Tonija Karjole. Kot ta legendarni lik občasno še nastopa, nedavno je v Kopru nasmejal kakih 300 upokojencev. In pogosto recitira na proslavah.
S pomočjo prof. Jožeta Hočevarja je svoje zapise povezal v več knjig; izdal je Vesele in debele iz “Karjole”: bodice, šale, humoreske (1996), spominske Vse moje ljubezni (2013), na pobudo svoje druge sestrične Jolke Milič še Ni je šole brez karjole (2018). Prav kmalu jim bo dodal pesmice in pripovedke O čarobni skali. “Spomnim se jih iz otroštva v Senožečah, kjer sem pasel krave, poslušal zgodbe starejših ... Z njimi sem poskusno že nastopil pred otroki v vrtcu.” Knjigo, pri kateri mu je z jezikovnimi nasveti pomagala Vesna Tomc Lamut, prav zdaj ilustrira Radko Oketič.
Kako je biti vdovec
Jelačin medtem že snuje zapis o tem, kako je biti vdovec. Žena Marija Paravan Jelačin je bila ob njem kar pol stoletja, ogromno sta igrala skupaj, nizala komedije Agencija za ločitve, Pacienti v čakalnici, Piknik s tvojo ženo, Nepozabni piknik s tvojo ženo ... “Že osem let sem vdovec,” pravi. “Tri leta sem vsak dan hodil na grob. Ampak je nisem zbudil.”
Zapis o žalostni izkušnji bo prepredel s svetlobo, s humorjem. “Kadar ostaneš sam, ne veš, ali bi se obesil ... ali pa bi se obesil na kako drugo žensko,” se nasmehne. “Prava ženska ti predstavlja dom. Kadar umre, te obdajajo samo še prazne stene.”
Tudi iz 90-letnega vdovca se še oglaša humor. “Leta, ki jih imam, se bijejo z iskricami, ki so še v meni,” ugotavlja. “Starim bi priporočil dvoje: naj se družijo in gibajo! V samoti hiraš, po glavi ti hodijo žalostne, grde misli ... Druženje osmišlja življenje. Na sprehod pa grem vsak dan, tudi v dežju. Na Markovcu imam v najemu njivo, kjer preživim veliko časa. Tam imam kar naprej obiske, veliko se družimo, pogovarjamo.”
V veselje in ponos mu je potomstvo, sin Dean in hči Iris z družinama. “Imam štiri vnukinje. Vse so že kar genialke, res!” zažari nono. In niza njihove prve uspehe, živahno, kakor kmalu zatem koraka ob morju ...