“Kamen je moj prijatelj”

Kamnite skulpture, ki jih v Galeriji Insula v Izoli razstavlja Vojc Sodnikar Ponis, pripovedujejo zgodbo o burji in Rexu, o lomljenju oblik in preoblikovanju form. In medtem ko se skulpture iz cikla Burja/Bora samostojno opirajo na svojo žametnost, cikel Lavatrice Rex diha tudi skozi les.

Vojc Sodnikar Ponis, mož z brado in s klobukom, domala znanec s koprskih ulic, je v galerijo Insula prinesel občutek nenavadnosti in obenem domačnosti. Tam so geometrične oblike iz cikla Lavatrice Rex, ki spominjajo na znamenito čokolado, pralni stroj ali potopljeno ladjo in obiskovalca pozdravijo ob vstopu v galerijo, nakar ga popeljejo k povsem drugačnim oblikam iz cikla Burja/Bora, ustvarjenim iz kamna, ki ga je umetnik pustil žametnega na otip in v njega ulovil idejo o burji, ki preoblikuje in zvija vse okoli nas.

Čemu je posvečen cikel Lavatrice Rex, sijoč in geometričen v svojih linijah? Ribežnu, znameniti ladji?

“Rex je bila zelo znana znamka pralnih strojev, a rex je obenem kralj, ladja, del obalne ceste. Prvotni namen je bil drugačen. Iskal sem star les in želel ustvariti podstavke za svoje kamnite skulpture iz nekega drugega cikla. Ko sem te kose lesa prinesel v atelje in si jih bolje pogledal, sem si rekel: pa saj je to že skulptura! Sledila je ideja, da bi tem kosom lesa dodal še kamniti del, zraven pa se je v podzavest pritihotapil še v Romuniji rojen kipar Constantin Brâncuşi, znan po takšnih oblikah. No, sprva sem ženi rekel, da sem na bolšjem sejmu kupil dva pralna stroja.” (smeh)

So te forme prvič stopile v vaše življenje?

“Osnutke sem imel narejene že prej. Stali so po kotih, na njih se je nabiral prah, a ko zadeva enkrat dozori, gre naprej.”

Je bila na delu tudi potreba po geometričnem izražanju?

“Ne. Bolj ali manj delam v ciklih. Zelo hitro se naveličam enih in enakih oblik, ne maram ponavljanja. Res pa je vsak cikel navezan na prejšnjega, torej se vsake toliko vračam k prejšnjemu koraku.”

Imate občutek, da je ta cikel sklenjen?

“Seveda. To je narejeno. Tudi cikla Burja/Bora ne nameravam več ponavljati.”

Umetnostni kritik Dejan Mehmedovič je na otvoritvi razstave nakazal, da ste v novem ustvarjalnem ciklu. Kakšnem?

“Ukvarjam se s človeškim telesom, odpiram ga in seciram notranjost. Uporabljam žico, gips, gaze, nakar vse še broniram.”

Je ciklus anatomije povezan z ORL kliniko v Ljubljani? Tam ste se zdravili in zdravniškemu osebju pred kratkim podarili skulpturo Blazina- Cuscino No. 10.

“Že od sedemnajstega leta imam opravka z bolnišnicami, doslej sem imel že 15 operacij. Glede na dosežena leta lahko ugotovim, da me uspešno popravljajo. (smeh) Ciklus, ki ga trenutno ustvarjam, se imenuje Balet. Telo v gibanju je zelo zanimivo, obenem sem velik ljubitelj baleta. S tem sem se že ukvarjal, pa dal na stran, pa znova delal z žicami in projekt dal na stran. Sedaj sem zadevo ponovil, tudi zato, da se ne bi ponavljal. Zgodbe je treba zamenjati, izstopiti iz njih.”

Kamen je nekaterim kiparjem težak za oblikovanje. Kar izogibajo se mu, ker obdelava zahteva telesno moč.

“Kamen je moj prijatelj. Blazina, ki je končala na ORL kliniki, je iz cikla Kamen mehek in lahek. Tako ga vidim. Kiparsko delo ni fizično. Poznam ogromno kiparjev, predvsem kipark, kot so Duba Sombolac, Mojca Smerdu ali Gail Morris, ki premetavajo kose železa ali kamna kot nič. Najbolj se utrudim med psihološkimi pripravami, rojstvom kipa, med kreativnim delom predpriprave, ko si na poti k temu, kaj boš naredil.”

Kako bi opisali rojstvo svojih idej?

“Zelo različno. Pri Lavatrice Rex me je navdihnil že kos lesa. Včasih jih iščeš, včasih jih vidiš, denimo na bolšjem sejmu. Ideje se rodijo tudi med študijskimi potovanji v Italijo, kjer je na vsakem koraku toliko umetnosti, kolikor želiš. Igranje s kamnom je lahko zelo zanimivo. Nekaj drugega pa je, če igri daš še določen pomen. Tukaj se vsi lovimo in iščemo ravnotežje. Zelo hitro se lahko zgodi, da pristaneš na meji kiča ali banalnosti. Moraš delati zelo premišljeno.”

Koliko ste še v stiku z mladeničem, ki je študiral kiparstvo v Parizu?

“Še zmeraj sem ta oseba in vedno bom. To je igra. Če je ne bi bilo, bi zamenjal poklic. Če bi na svoje delo gledal kot na borbo s kamnom, bi začel slikati akvarele. Mislim, da se vse življenje igramo. Sreča je, da lahko s tem in od tega živim. Z veseljem vstanem in se lotim dela. Lep je občutek, ko se začneš zavedati, da pod tvojimi rokami nekaj nastaja, da si to sposoben pokazati in da nekaj predstavlja.”

Ali delate vsak dan?

“To je dril. Če ne delam vsak dan ... Ko odidem na študijsko potovanje in me ni teden ali dva, se zelo težko spravim nazaj k delu, saj izgubim stik. Sem kot stara lokomotiva, ki potrebuje nekaj časa, da začne spet delati.”

Kaj pa vas utruja?

“Potika, ki se do nas umetnikov zelo neodgovorno obnaša. Ko nas potrebuje, nas uporabi, potem pa enostavno odvrže. V tem trenutku je toliko neumnosti ... Prodaje umetniških del skorajda ni več, država nas je neverjetno visoko obdavčila in pobere skoraj polovico od prodajne cene umetniškega dela. V Zvezi društev likovnih umetnikov so izračunali, da od dela, ki ga prodamo za tisoč evrov, dobimo 270, mogoče 280 evrov. Polovico nam poberejo davki, del pa materialni stroški. Od osamosvojitve Slovenije, ko so člani zveze društev ustvarili za približno tri milijone evrov prometa, smo danes prišli na ubornih 27.000 evrov. Prodaja umetnosti stoji, država zna samo višati davke. Večina kiparjev se preživlja z vsem mogočim, razen z umetnostjo.”

Je med ciklusi kakšen, ki vam je ljubši od drugega?

“Vsi ciklusi so moji. So kot otroci. Na začetku umetniške poti sem imel težavo, ker se nisem mogel posloviti od umetnin. Nakar sem ugotovil, da je bolje, da gredo v svet.”

---