Je slovenska družba odslikava Butal ali je zanjo še upanje?

Proslava na predvečer kulturnega praznika je tudi tokrat postregla s prepletom kritične misli o družbi predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja in refleksije umetnosti, ki so jo v videih prispevali letošnji nagrajenci. Je slovenska družba odslikava Butal ali je zanjo še upanje?

LJUBLJANA > Slavnostni govornik na državni proslavi Möderndorfer se je uvodoma spomnil, da smo lani praznovali sto let Cankarjeve smrti. Ob vsem spominjanju se položaj umetnikov ni izboljšal, to bi bil namreč pravi poklon Cankarju: boljše gmotne razmere, zaton prekarstva in pošteno plačilo, je povedal Möderndorfer in spomnil, da bi morala biti umetnost res steber nacionalne samozavesti, ne pa politična floskula.

V Butalah se Slovenci preveč prepoznavajo, da bi avtorja slavili

Möderndorfer se je v govoru spomnil na še eno obletnico, 120 let Butalcev Frana Milčinskega. Menil je, da so ga Slovenci namenoma "potisnili malo vstran", ker se v njegovih Butalah preveč prepoznavajo, da bi avtorja slavili. Smisel satire je po Möderndorferjevem mnenju v tem, da tudi zaboli. Satira je tudi merilo demokratične tolerance in dobri politiki se tega zavedajo. Ali smo zrel narod in se znamo smejati sami sebi ali smo Butalci, se je vprašal slavnostni govornik in dodal, da če se satira uresničuje v življenju, ni več smešna.

Na tej točki je Möderndorfer prešel h konkretnim, aktualnim primerom. Opozoril je, da predsednik vlade Marjan Šarec prihaja iz polja kulture, tako je veljalo tudi za zdaj že nekdanjega ministra za kulturo, kar se je zdelo Möderndorferju obetavno. A se je zgodilo tako, da so "počistili čistilca" ne pa hleva, je povedal.

Slovenijo vse bolj določa militantna miselnost

Möderndorfer je v govoru večkrat ošvrknil politiko, najbolj jasno, ko je spomnil na Šarčeve besede glede Nata, ko je premier rekel, da če si član kluba, ne moreš pobirati le koristi, ampak imaš tudi dolžnosti. Slovenijo, tako Möderndorfer, vse bolj določa militantna miselnost. Zato se je govornik vprašal, kakšne dolžnosti imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih. Letošnjim Prešernovim pa je povedal, da država bolj ceni orožje kot njih, ki ustvarjajo umetnost.

Velika Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov je bila v zahvali kratka. Zahvalila se je vsem, ki so jo sprejeli in opazili ter povedala, da jih ima rada. Več da ne more govoriti, ker da ima veliko tremo. V imenu drugega velikega Prešernovega nagrajenca, scenarista in režiserja Filipa Robarja Dorina je nagrado prevzela njegova soproga, Marta Pihlar. Dorin se je za nagrado zahvalil prek videa.

Poleg njiju so bili v središču pozornosti tudi vsi nagrajenci Prešernovega sklada za pomembne umetniške dosežke v zadnjih treh letih: pesnik Jure Jakob, igralka Maruša Majer, ustvarjalec animiranih filmov Dušan Kastelic, skladatelj Tomaž Svete, dirigentka Martina Batič ter arhitekta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič.

Umetniški program proslave, ki sta ga zasnovala Martin Srebotnjak in Metod Pevec, je bil obarvan filmsko. Avtorjema proslave se je zdelo, da smo, tudi s pomočjo proslav, slovenske kulturne veličine povzdignili tako visoko, da so že skoraj nedosegljive in da v šolskih učbenikih občasno ustvarjajo vtis, da niso več za vsakdanjo rabo. V treh filmskih miniaturah, v katerih so nastopili Ivanka Mežan, Silva Čušin, Janez Škof, Primož Pirnat in Nagisa Moritoki Škof, so se poskusili spustiti s piedestala visoke slovenske besede.

Tako je Pirnat interpretiral Povodnega moža v gledališki garderobi, na hodnikih, o poeziji so se v avtu na poti v Vrbo pogovarjali Ivanka Mežan, Silva Čušin in Janez Škof, morda najbolj povedna miniaturka pa je bila posneta v nakupovalnem središču. Slišati je bila natančna radijska poročila o aferi s poljskim mesom, ko pa je beseda nanesla na prihajajočo Prešernovo proslavo, so besede preglasili nakupovalni vozički. Sledila je Pirnatova interpretacija pesmi Memento mori.

---