Je roza naslovnica res tak greh?!

Coco Chanel in Mara Vodopivec bi bili težko bolj drugačni, a obe - prvo v gledališki igri v tržaškem gledališču in drugo v nadaljevanju romana 7 kilogramov do sreče - podpisuje Maja Gal Štromar, Koprčanka, igralka in pisateljica, avtorica štirinajstih del, med katerimi je tudi Ženska drugje (Goga, 2017), ki je bila v deseterici nominiranih za kresnika.

KOPER > A pojdimo po vrsti. Pojutrišnjem bo Maja Gal Štromar na Prešernovem trgu v domačem Kopru ob 19. uri spregovorila o Mari Vodopivec, ki v drugi “(nič več) hudomušni izpovedi (nič več) igralke” doživi marsikaj, kar sodi v poglavje “podiranja sveta”. Pisateljica svojo junakinjo na pragu abrahama skozi preizkušnje vodi humorno in z veliko introspekcije, branje pa nudi veliko užitkov tudi tistim, ki prisegajo na “resno” literaturo. Kaj pa drugega kot resna književnost je lahko roman o viharju srednjih let, ki kakor cunami prinašajo kup vprašanj?!

A še pred Maro je nastala avtorska drama Kdo je videl Coco? Moi, Gabrielle Chanel, ki ste jo napisali za tržaški teater.

“Coco Chanel sem preučevala, študirala pol leta, prebrala vse, kar obstaja. Poglabljala sem se v njeno življenje, kar me je globoko prizadelo, me povleklo v temo. In to tako globoko, da se po zaključku pisanja nisem mogla izkopati iz njene teže, cinizma, žalosti ... Coco Chanel je bil zame težek proces. Mara pa je bila nekakšna katarza, tudi zabava, saj sem se med pisanjem kdaj tudi na glas režala. Mara je že stara znanka ...” (smeh)

“Imam občutek, da smo prišli do točke, ko bi morali najprej narediti deset korakov nazaj in se spet spomniti, da kar imamo, ni samoumevno.”

Ob Coco Chanel so prve asociacije parfum, moda ... A njena zgodba, kot je videti tudi v predstavi, je vse prej kot lahkotna.

“Bila je sirota, mama ji je umrla, oče jo je zapustil ... Bila je zapuščena. A del njene osebnosti je bila tudi močna želja po preživetju. Vzpostavi se v svetu, ki je bil takrat še zelo zelo moški, kar je bilo že samo po sebi težko. Potem pa so ji še umirali bližnji: obe sestri sta storili samomor, moški, ki ga je ljubila, jo je najprej izdal, tako da se je poročil s plemkinjo, potem je še umrl, vojvoda Westminstrski se tudi ni hotel poročiti z njo, ker ni imela modre krvi. Neprestano je bila nekakšen obstranec, nekdo, ki nikamor ne pripada. In najbolj si je želela prav pripadati - nečemu, nekomu. V njej je bila globoka žalost in hkrati neverjetna moč, sila, želja po preživetju. Tako daleč je šla, da je svoje korenine izruvala. Ko je zaslovela in obogatela, je plačala ljudi, da so porušili nagrobnike, skrili dokumente o njeni preteklosti.”

Mara Vodopivec pa ne nosi take življenjske teže.

“Ne, Mara je lahkotnejša. Veliko pove tisti del, ko gre na razgovor k psihoanalitiku, na koncu pa reče, da se bo z vsem soočila sama, ker nima resnih duševnih motenj, ampak se ji je preprosto zgodilo življenje, ki prinaša take in drugačne izzive. Mara ima veliko oporo v mami, v partnerju Jakobu, tako da je, kljub temu, da pade, sidrana.”

“Coco Chanel je bil zame težek proces. Mara pa je bila nekakšna katarza, tudi zabava, saj sem se med pisanjem kdaj na glas režala.”

Je človek s težavami prvega sveta. Vse je v redu, ampak ni. Gledališki svet, ki ste ga nekoliko osvetlili v prvi knjigi, je vse prej kot prijazen, v drugem delu pa ga še bolj razgalite. Sploh do ženske, ki ni več najmlajša, je neusmiljen.

“Mislim, da je neprestano neusmiljen, sploh do žensk. No, tudi do moških, da ne bo nesporazumov. A v čem je v resnici problem? Gre za vprašanje pričakovanja neke moralno etične drže. Jaz, Maja, avtorica, sem se naučila, da se dano besedo spoštuje, izpolni. Da je treba pošteno delati. A vrednote, ki naj bi nekaj pomenile, ne pomenijo nič več. Mara se sooča s tem, da v gledališču včasih ne pomeni veliko, če si kakovosten. Pomenijo veze in poznanstva. Ko pride k psihoterapevtu, ugotovi, da je njena znanka, povzpetnica, naenkrat postala terapevtka. Kamorkoli se obrne, ji ta svet spodnaša tla pod nogami. Prijateljica, jo je pripravljena čez noč izdati. Kot pisateljica sem jo nalašč postavila v skrajne okoliščine, nekoliko črno bele.”

Pa še abraham je tu ...

“Ah, ko se ti zgodijo petdeseta leta in z njimi hormonski viharji, podvomiš o vsem. Kar naenkrat se zgodi sesutje, telesno, duševno, čustveno. Enkrat za vselej je Mara morala spregledati, a tudi sprejeti, da je ta svet krut. A je tudi zelo lep..”

Mnoga spoznanja do bralca pridejo z notranjimi monologi, bogatimi s samoironijo. Koliko je vas v Mari?

“Moje biografije seveda ni. Čeprav sem to, denimo, da je Mara izgubila službo v gledališču in se borila zanjo, doživela na lastni koži. Pa tudi z ministrstva za kulturo sem dobila pismo, v katerem so mi sporočali: briga nas! In to z lepimi besedami.” (smeh)

Knjigo odlikuje duhovitost. Bi jo uvrstili med ljubezenske romane?

“Ali ni vsak roman ljubezenski? Tudi kriminalka?”

Najbrž. A vi ste, kot je že nekdo opazil, napravili nekakšno kamuflažo - v navidez lahkotno formo ste vpletli temeljna vprašanja in premisleke. Najbrž pa je postopek pisanja takega romana, ob katerem se tudi vi, ne le bralec, precej zabavate, precej drugačen od Ženske drugje ali še prej Potaknjencev, drži?

“Prvi del sem začela pisati iz upora. Ko so rekli, da so Potaknjenci hud intelektualni roman, sem si rekla: prav, bom pa napisala nekaj trivialnega. A seveda ni bilo res povsem tako, je bila, kot pravite, prava vsebina nekoliko “under-cover”. Seveda sem potem dobila goro očitkov, da ima rožnato naslovnico. Torej ne morem biti resna pisateljica, ne morem pristati v kanonu z rožnato naslovnico! Niti kritika je ni vzela v precep, o njej se ni govorilo med literati ... Čeprav na štiri oči slišim, da tudi literati preberejo.”

Zlasti ker ste avtorica, ki ima za seboj več “resnih” del. Pa najbrž marsikoga zanima, kaj se greste …

“To je nekakšno sprenevedanje tudi znotraj pisateljskega sveta. Če pomislite, kako smo popredalčkani, omejeni ... Kot bi ne mogli prestopati žanrov. Žanrska dela pišejo mnogi vidni in nagrajeni pisatelji.”

Je pa v vašem romanu na tnalu ljubezen do sebe. Humor je postal jedkejši ...

“V prvem delu sem želela biti zelo zabavna, to je bilo namensko, s podtoni seveda, zato sem se včasih pošalila, da gre za trpko Bridget Jones. V drugem delu pa sem skušala biti povsem neobremenjena ... Kolonoskopije, recimo, ne bi dala v kak drug roman na tak način. A kot ste ugotavljali, to ni trivialna, “chick lit” in ni roza literatura. Zavestno sem šla v nekakšen lahkoten slog, a vanj skušala vtkati tehtno vsebino.”

Pomemben gradnik romana je “istrijanskost”. Nekaj je tudi dialekta, ki ga prevajate v opombah ...

“Maro sem že v prvem delu zasidrala, da prihaja iz Kopra, svojo mamo sem pa vzela za prototip, ker sem popisala njene besede. Ma sem si dala tudi duška, veste! Recimo, ko jo Dragana odbije na pijači, pa ji Mara reče: Va fan culo! (Pojdi v rit).”

Danes bi najbrž v pogovornem jeziku marsikdo napisal kar fuck off ...

“Va fan culo je več kot fuck off. (smeh) Ker pride prav od tu (z dlanjo pokaže na želodec). Se prav spominjam, ko sem ta del pisala in se spraševala, kako se bo primorski bralec odzval.”

V knjigi se igrate tudi s stereotipi.

“Pot v Indijo je stereotipni korak soočenja s seboj. V resnici si malokdo upa pogledati vase zares, a mnogi v krizi iskanja, kaj je res pomembno, rečejo: zdaj pa grem.”

Tudi vi ste šli ...

“Pred leti zaradi ščitnice. No, v Indiji Mara ne more doživeti preobrazbe. Ima le predah. Saj se ji ne odprejo nebesa, Indija ni garant za preobrazbo. Ravno tako jezno kriči 'sieg heil'. (smeh) V resnici bega ni.”

Virus se pojavi na koncu. Vas je pri pisanju ujel?

“Ne, pisala sem prav v pandemiji - začela sem lani decembra in končala konec marca.”

Ste torej namerno izpustili preglavice z virusom?

“Namerno. Prvič, ker pandemija ne bi mojim junakom dovolila toliko gibanja in bi postalo besedilo preveč samorefleksivno. Pa tudi se mi je zazdelo, da imajo ljudje že dovolj virusa. ... ”

Kaj je virus naučil vas?

“Na začetku pandemije sem čas posvečala pisanju apelov ministrstvu za kulturo, preko PEN-a, Društva slovenskih pisateljev, Mire, kar je obrodilo vsaj to, da smo bili slišani, da smo kulturniki in umetniki tudi tisti, ki potrebujemo finančno pomoč, ker te na začetku ni bilo. Moj notranji svet je pa vedno v redu. Ni mi težko biti izolirana ali sama, v tem smislu me pandemija ni (p)oškodovala. Veliko sem brala, hodila, kar mi je na neki način tudi prineslo veliko ... Po drugi strani pa sem morala v tem času, kakor Mara, dozoreti in spoznati, da je svet krut. In ne vem, ali se bomo tako hitro lahko postavili nazaj na želeno točko. V kulturi in umetnosti je bilo v valovih zmeraj težko, zdaj se mi pa zdi - joj, to je že lajna, vsi govorimo enako, ampak je res -, da je toliko pritiskov, da se resno sprašujem, kako se bomo nazaj vzpostavili. Kako bomo dosegli, da bomo ovrednotili umetnost, kulturo, ju postavili na mesto, kjer morata biti. In zmeraj pozabljamo, da so za pojmoma umetnost, kultura živi ljudje ... Imam občutek, da smo prišli do točke, ko bi morali najprej narediti deset korakov nazaj in se spet spomniti, da kar imamo, ni samoumevno. Niti svoboda, za katero sta se borili Coco Chanel in Amelia Earhart ali sufražetke, ki so premikale meje ... Zdi se nam običajno, da greš lahko kamorkoli, da se lahko svobodno izražaš. To ni več tako samoumevno. Vse pravice, ki so nam jih izborili predniki, si moramo vsakodnevno vedno znova izbojevati. Tudi majhne svobode. Sem nepopravljiva optimistka in dokler je človek živ in lahko razmišlja, se izraža, ter dokler so na drugi strani ljudje, ki to slišijo in jih ni strah slišati, imamo še možnosti. Tudi zgodovina kaže, da mora po vsakem padcu priti neka nova sila, ki bo povlekla družbo naprej ... ali pa se bomo ugonobili. V človeku biva marsikaj in ob vznikanju novih fašizmov se pogosto zbojim, da v evoluciji capljamo. Vulgarnost, primitivizem ... Veliko dela nas še čaka.”

Tudi Mara včasih ne ve več, kaj bi. Včasih je že dovolj izklopiti wi-fi …

“Ja. Socialna omrežja uporabljam samo zato, ker moram prodati knjigo. Ker sem na trgu. Knjiga je izšla tokrat v samozaložbi v sodelovanju z Bučo. In zanimivo, od istih ljudi, ki nam očitajo, da smo družbeni zajedalci, sem dobila očitek, da pretiravam s promocijo knjige. Eni so dobili honorarje, jaz moram knjigo prodati. Buča je pokrila stroške tiska in vzela pol knjig, jaz sem knjigo napisala, plačala lekturo in dobila drugo polovico izvodov, ki jih prodajam. Ne morem pa jih prodati v knjižnice in knjigarne, ker te pogodbeno zalaga Buča. Torej sem res na trgu, na tržnici pravzaprav ... In sedaj prodaj, če si faca. In jaz sem še kar faca. Nad pričakovanji.” (smeh)

---