Jadrnice, begunci, nesnaga ...

Na skupinski razstavi Sodobno severnojadransko marinistično slikarstvo, od predsinočnjim do 30. oktobra na ogled v koprski palači Gravisi, se družijo dela, ki so jih ustvarili Zvest Apollonio, Jure Cihlař, Janko Kastelic, Jurij Kobe, Mira Ličen, Janez Matelič, Ireneo Ravalico, Aleš Sedmak, Paride di Stefano, Klavdij Tutta, Rok Zelenko, Fulvia Zudič in Aleksander Žerjal.

KOPER > Marinistično slikarstvo se je od 18. stoletja seveda spremenilo, likovniki ne upodabljajo več pomorskih bitk in redko slikajo v realističnem slogu, ki obvladuje slike, pri nas ustvarjene nekako do leta 1950; hranijo jih v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu.

“Pojem marinizem je bilo treba v novih časih nekoliko redefinirati,” je kustos Dejan Mehmedovič iz Društva likovnih umetnikov Insula predsinočnjim dejal na koprski razstavi, veji velikega projekta postavitve stalne muzejske zbirke sodobne južnoprimorske likovnosti. V palači Gravisi, na sedežu Skupnosti Italijanov Santorio Santorio, so na ogled dela 13 likovnih ustvarjalcev, ki jih je Mehmedovič predstavil v slovenščini in Lea Škerlič v italijanščini.

“Nobeden od njih ne upodablja izključno morskih motivov, a dela vseh so povezana z morjem,” je poudaril Mehmedovič in pojasnil, da so ljudje nekoč do narave čutili strahospoštovanje, umetniki pa so jo skušali čimbolj veristično, “fotografsko” prikazati. Danes pa v naravi predvsem odkrivamo lepoto in spokoj, medtem ko slikarji z abstrahiranjem motivike najpogosteje lovijo vzdušje.

Pokojni Zvest Apollonio se je docela predal Istri in po njegovem mediteranskem opusu seveda pljuska tudi morje, lani umrli Jure Cihlař je najpogosteje slikal soline, s krajinskimi podobami pa segal onkraj zvestega posnemanja. Janko Kastelic je s svojimi “sekvencami” v marinistično umetnost pripeljal še Kraševce, ki so bili eksistenčno povezani s pristaniškim Trstom. Jurij Kobe izstopa z upodabljanjem pristaniških objektov, Mira Ličen je v “lebdenju med figuralnostjo in abstraktnostjo” barvito mediteranska, Janez Matelič hudomušno opozarja na okoljsko problematiko, pokojni Ireneo Ravalico pa je v slogu magičnega realizma navdih našel tudi pri migracijah v polpretekli zgodovini. Aleš Sedmak se je navezal na Splav Meduze in v tehniki monotipije upodobil begunce na morju, Paride di Stefano vešče prepleta preteklo in sodobno, klasično in moderno, Klavdij Tutta se vse bolj usmerja v abstraktnejšo geometrizirano slikovno polje in čedalje bolj ga privlači morska motivika, v kateri ostaja še posebej dinamičen Rok Zelenko. Fulvia Zudič najraje upodablja svoje okolje in je na ogled postavila jadrnice, Aleksander Žerjal pa je s poetičnim čutom in fotoaparatom pristopil h koprskemu zalivu.  

---