Fotograf in pesnica sta se poklonila izolskemu dialektu

Izolska poezija v podobi in besedi. Tako sta fotograf Remigio Grižonič in pesnica Dorina Beržan naslovila projekt, v prvi vrsti poklon izolskemu dialektu, ki ga govori le še peščica ljudi. Hkrati pa je zanimiv preplet videa in poezije - Grižonič je pesmi Dorine Beržan upodobil s kamero in jim dodal novo interpretacijo - dragocen zapis izolske zgodovine. Nastal je dokument, ki bo, poudarja Grižonič, “ostal za zmeraj”.

Erika Gregorič, Dorina Beržan in Remigio Grižonič (z leve) so obiskovalcem v izolski knjižnici pričarali 
zanimiv večer, posvečen poeziji, izolskemu dialektu in zgodovini   mesta. Foto: Zdravko Primožič/FPA
Erika Gregorič, Dorina Beržan in Remigio Grižonič (z leve) so obiskovalcem v izolski knjižnici pričarali zanimiv večer, posvečen poeziji, izolskemu dialektu in zgodovini mesta. Foto: Zdravko Primožič/FPA

IZOLA > Večer, posvečen poeziji, izolskemu dialektu in tudi zgodovini ribiškega mesta, je minuli petek že v drugo gostila izolska knjižnica. Zaradi koronaukrepov je bilo število obiskovalcev seveda omejeno, a le redko se zgodi, priznavajo v knjižnici, da bi kak kulturni dogodek na željo obiskovalcev ponovili. “Tako velik odziv je tudi dokaz, da je zanimanje za izolsko kulturno dediščino zares veliko; tako kot tudi skrb, da to dediščino ohranjamo in jo obujamo,” je poudarila moderatorka večera Erika Gregorič.

Foto: Zdravko Primožič/FPA

Poklon izolskemu dialektu

Večer je bil poseben tudi zato, ker je potekal kar v treh jezikih, ki so v Izoli enakovredni: slovenščini, italijanščini in izolskem dialektu. Ena zadnjih, ki ga skrbno neguje, je pesnica Dorina Beržan.

“Ko sem nekega jutra prebiral njeno poezijo, me je prešinilo, da izolski dialekt izginja. Nekoč si ga po ulicah slišal na vsakem koraku, danes ga zares govori le še peščica ljudi. Tudi sam sem že pozabil marsikatero besedo, čeprav je to moj materni jezik. Zavedal sem se, da moram nekaj ukreniti, dokler je še čas. Dialekt je resda 'povero di parole', omejen na skromno število besed, a jih zna Dorina mojstrsko splesti v čudovito celoto. Njena globoka poezija me vedno znova gani in odločil sem se, da naredim dokument, ki bo ostal,” pravi fotograf Remigio Grižonič, ki je poezijo Dorine Beržan upodobil s kamero in ji tako dodal novo interpretacijo.

“Nisem želel posneti dokumentarca ali reportaže s pogovori in recitacijami, ampak sem želel narediti nekakšen pesniški video zapis o teh mestih oziroma območjih, o katerih govori Dorina v svojih pesmih.”

Pesmi so kar izbruhnile

Iz zbirke Scoi e onde de vita je izbral pet pesmi, tesno povezanih z Izolo: tisto, v kateri pesnica pripoveduje o svoji ulici, Smrekarjevi, kjer je opazovala ženske med klepetom, pa tisto o portonu tovarne Arrigoni, ki ga že dolgo ni več, tisto o palači Besenghi, v katero je s svojo nono vstopala “v povsem nov svet” ... Ena od pesmi je posneta v oljčniku v zaledju Izole, zadnja pa tam, kjer Beržanova ustvarja - za njeno pisalno mizo. Dorina Beržan se je poeziji predala šele pri 70 letih, ko se ji je rodil prvi vnuk. “Vse te pesmi sem več let obdelovala v mislih in tedaj so kar izbruhnile,” se spominja. “Z mamo sva se vedno pogovarjali v izolskem dialektu, z očetom pa v slovenskem - po šavrinsko. Zame je to nekaj najlepšega, živeti z dvema jezikoma,” pravi pesnica, ki ljubezen do maternega jezika preliva v dragoceno kulturno dediščino domačega mesta.


Najbolj brano