Iz “fenderce” le on izvabi take zvoke

The Storm Won't Come, nevihta ne bo prišla, v novi pesmi prepeva eden največjih kantavtorjev in kitaristov na svetu. In res, nebo je bilo v četrtek med brezplačnim koncertom na 28. festivalu Okarina milostno, na Bled se je ulilo le nekaj minut po zadnji skladbi. Richard Thompson, pred pol stoletja ustanovitelj in kitarist slovitega folk rock benda Fairport Convention, pozneje zelo uspešen v duetu s tedanjo ženo Lindo, danes pa še zmeraj vitalna legenda, je pri nas začel turnejo z električnim triom.

Odpri galerijo

BLED > Na dan koncerta se je Richard Thompson (1949) dopoldne v blejski kavarni srečal z novinarji in odgovarjal na vprašanja.

Prevaja Iliado

K nam je prišel mesec pred izidom novega albuma 13 Rivers. “Bo fantastičen, vsekakor dober, morda malo čuden. Ne vem, težko sodim o lastnih ploščah, zlasti novih,” se je nasmehnil. Album bo električen, sicer pa je Thompson v zadnjih letih nanizal kar tri uspešne zbirke svojih starih pesmi v akustičnih preoblekah. “Rad igram tako elektriko kakor akustiko, a z bendom težko zaslužim. Samostojne akustične turneje mi pomagajo plačevati najemnino. Je pa še ena razlika: na akustičnih koncertih vlada mir, tišje je, zato se ti mora občinstvo približati in pozorneje prisluhniti. Ta komunikacija mi je všeč. No, z električnim triom pa zato dobim priložnost za igranje električne kitare, na vrsto pride rokenrol.”

Richard Thompson

kantavtor

“Rad igram tako elektriko kakor akustiko, a z bendom težko zaslužim. Samostojne akustične turneje mi pomagajo plačevati najemnino.”

Napovedal je tudi, da bo naslednje leto pri založbi Faber & Faber izdal knjigo spominov Beeswing: Britain, Folk Rock and the End of the 60s, v kateri bo zajel obdobje 1967-1974. Zlata leta? “Hja,” je skomignil, “takrat smo bili mladi. A vsekakor, to je zanimivo obdobje. Ker se je pot našega benda križala s potmi Pink Floydov, Jimija Hendrixa in drugih, bo knjiga najbrž zanimiva.”

V blejski kavarni se je spominjal, kako je v bendu Fairport Convention, ki ga je zapustil leta 1970, v rock vnašal dotlej ob rob potisnjene, tudi pol tisočletja stare pesmi: “Vedeli smo, kaj v ZDA počnejo The Byrds, Bob Dylan, Phil Ochs, Joan Baez, navdihovali so nas.” Z opravljenim delom je zadovoljen in veseli ga, da folka danes “poznavalci” nič več ne obravnavajo s posmehom.

Pojasnjeval je, da kitaro še zmeraj rad igra v kombinirani tehniki, tako s trzalico kakor s prsti. “Svojim otrokom priporočam, da se naučijo obojega,” je dejal, ob pripombi, da to terja čas, pa z nasmehom odkimal: “Ampak ne več kot 35 let.”

Med njegovimi potomci so prav tako kantavtorji. “Veliko so mi pokradli,” se je nasmehnil, a urno dodal - preden so našli svojo pot. “Zanimivo, vnuk mi je na kitaro zaigral Cheta Atkinsa, kar me je presenetilo. Povedal mi je, da se je tega naučil s pomočjo inštrukcij na YouTube. Šel sem pogledat in našel celo učne ure mojih lastnih skladb.”

Govoril je še o nesmiselnih lestvicah najboljših kitaristov na svetu in o tem, da se nima za temačnega človeka, četudi kot take označujejo njegove pesmi - sam jih sliši kot resne, orati hoče globlje, ne ljubi se mu prepevati puhlih popevk o zaljubljenosti. Spomnil se je še svojega davnega prestopa v sufizem, mistični islam, in govoril o odnosu do starih uspešnic, kakršna je 50-letna Meet on the Ledge, ki jo je napisal kot najstnik, ne da bi mu bilo jasno, o čem prepeva. Preseneča ga, da se je pesem prijela kot pogrebna - prepevati jo je moral na materinem pogrebu, saj si je tako zaželela v oporoki. “Uh, to je bila zelo težka preizkušnja,” vzdihne še danes.

Razgovoril se je o večletnem učenju stare grščine, ki jo želi obvladati zaradi navdušenja nad Iliado. “Že tri leta se trudim, težko je,” je prikimal in pojasnil, da postopoma prevaja ep, saj z dosedanjimi angleškimi prevodi ni zadovoljen: “Iliada se mi v izvirniku kaže kot veliko bolj duhovna, kakor pa mi jo predstavljajo prevodi. Grki so na življenje gledali bolj poduhovljeno, kot jim priznavajo danes. Vesolje so očitno razumeli veliko bolje, kakor ga mi.”

Osvobajajoče soliranje

Na koncertu, ki ga je posnel nacionalni radio, so Thompsona pred polnim travnikom ob jezeru spremljali glasbeniki, ki ga tudi na prihajajočem albumu: bobnar Michael Jerome, ki je še malo prej plaval v jezeru, pa radoživi basist Taras Prodaniuk in pri več skladbah še kitarist Bobby Eichorn, ki sicer bdi nad glasbeno orožarno ob robu odra.

Začeli so z imenitno novo Bones of Gilead, prihajajoči album 13 Rivers pa predstavili s še nekaj skladbami, tudi z The Storm Won't Come, drugim singlom, ki je že dostopen na spletu.

Odlično je udarila Put It There Pal z albuma you? me? us? (1996), ki jo je Thompson napovedal kot cinično - z maščevalno slastjo opeva “prijatelja”, od katerega ne dobi nobene pomoči.

Za prijatelje si je treba čas vzet', ga je že na dopoldansko druženje z novinarji prišel spomnit slovenski kolega Andrej Šifrer, z gostom zatem obiskal blejski grad in se mu zvečer za nekaj minut pridružil še na odru. Obiskovalcem je pojasnil, da “največjega kitarista na svetu” pozna že skoraj četrt stoletja in da sta pred štirimi leti skupaj snemala v slovitem studiu na Abbey Road v Londonu. Posnela sta tudi hudomušno Vsaj za en dan, v kateri fant osvaja dekle. Pesem je zazvenela na koncertu, v akustiki, s Šifrerjevo ritmično kitaro in Thompsonovo solistično, a se s stihi o modrčku, oblinah in uvodnim mačističnim duhovičenjem ni uglasila s Thompsonovo poetiko. Tudi ob Šifrerjevem prepevanju Za prijatelje in spodbujanju momljajočega občinstva, naj se mu pridruži pri tej dobrodošlici gostu, se je Thompson v zadregi le nasmihal.

In bil že hip zatem kot riba v vodi sredi kitarskega soliranja. Koncertni repertoar ni bil prav nič všečen, vanj je mojster vtkal le nekaj starejših klasik, denimo Wall of Death s plošče Shoot Out the Lights (1982), zadnje, ki jo je posnel z ženo Lindo in ki je kljub njuni burni ločitvi izvrstna, ena najbolj cenjenih angleških v zgodovini.

Proti koncu je Thompson k plesu pozival s trpko, a po zvenu zelo živahno Tear-Stained Letter, v dodatku pa se bendu The Sorrows poklonil s Take My Heart iz leta 1965, razpeto med gromek razvrat in preteč šepet, med katerim zamolkla tolkala posnemajo divje utripanje srca.

Izvrstna glasba je ljudstvo le dvignila na noge. A mojster je po uri in pol prepevanja in igranja še zadnjič pomahal.

Karavana je že včeraj zjutraj odpotovala v Belgijo, kjer Thompson in njegovi drevi nastopijo na festivalu Dranouter, enem največjih praznikov etno glasbe. Zatem bodo nizali koncerte po Veliki Britaniji in Irski, septembra bo Thompson sam godel po ZDA, jeseni pa s triom spet rohnel po Britaniji.

Seksi dostojanstvo

Thompson je šel, ostajajo vtisi, spomini. Med občinstvom, ki je na Bled pripotovalo iz vseh koncev naše dežele, je bilo tudi veliko glasbenikov, željnih videti mojstra pri delu. Pravočasno sta košček travnika zasedla tudi pevka Katarina Juvančič in kitarist Dejan Lapanja, naša vrhunska glasbenika, ki si delita življenje, včasih tudi studio in oder.

“Richarda Thompsona sem vzljubila pri svojih šestnajstih letih, sinoči pa se ga videla že četrtič. Po Aberdeenu, Glasgowu, Spilimbergu je bil na vrsti še Bled,” nam je jutro po koncertu poročala pevka. “Sicer ga imam raje v solističnih, intimnih in akustičnih izvedbah, a z izvrstnimi glasbeniki se prileže tudi malo rokenrola. Iz 'fenderce' nihče ne izvleče takšnih zvokov kot on. Zadnjič sem ugotovila, da znam še vedno na pamet zapeti vse njegove rife s prvih plošč Fairport Convention, čeprav je takrat še igral na kitaro gibson.”

Thompson, ki je tik pred izdajo novega albuma in večmesečno turnejo, je še ustvarjalen in vitalen glasbenik, ugotavlja pevka: “Zato se mu tudi ni treba 'šlepati' na stare hite. To mi je bilo včeraj všeč. Izkazalo se je tudi, da je najbolj seksi atribut starejših muzikantov, kakršen je Richard, njihova digniteta. Vsi je pač nimajo.”

Lapanja je Thompsona v četrtek poslušal prvič v živo: “Te izkušnje sem se zelo veselil. Z njim me je seznanila Katarina, kot tudi s Fairport Convention, prek katerih sem spoznal še delo pokojne pevke Sandy Denny. To je izvrstna glasba, redko se zgodi, da slišiš nekaj taktov muzike, pa že veš, kdo igra.”

Richard Thompson je fenomen, poudarja Lapanja: “Na svetu je veliko dobrih kitaristov, ki niso kdove kako dobri avtorji, on je pa oboje. Kakor je bil tudi Jimi Hendrix, ki ga večina hvali kot kitarista, redki pa se zavedajo, da je bil tudi močen avtor. Prav to mi je zanimivo pri Thompsonu: da je sposoben odlične komade, zraven pa še tako kitaro igrati.”

Nihče na tem svetu ne igra kitare kakor Thompson, pravi njegov slovenski kitarski kolega: “Včasih imam občutek, da na svoji kitari malo posnema 'steel' kitaro iz countryja.”

Na Bledu je zapel in zaigral tudi Guitar Heroes z albuma Still (2015), v kateri s kitarskimi citati počasti več svojih junakov še iz otroštva: oglasijo se Django Reinhardt, Les Paul, Chuck Berry, James Burton in Hank Marvin.

“Zelo sem vesel, da pri nas še so festivali, kakršen je blejski,” pravi Lapanja. “Svet se je tako spremenil, da to nikakor ni samoumevno. Priznam, da se kar malo čudno počutim, ko tako krasno muziko slišim na odprtem prizorišču. Zadnje čase so po Sloveniji namreč samo še veselice. K sreči je pri nas še nekaj festivalov z dobro glasbo. Upam, da bodo ostali.”

---