V nizu pogovorov Četrti četrtek je Marko Brecelj gostil režiserja Dragana Živadinova

Dragana Živadinova je legendarni kantavtor Marko Brecelj, gostitelj pogovornih srečanj Četrti četrtek, na praznik v hrpeljskem kulturnem domu predstavil kot režiserja, “ki ne želi biti pokopan na planetu Zemlja, ampak v svojem življenju in delu hrepeni potovati v Vesolje”. Njegova odprtost, ki sega tako čez geografske kakor miselne meje, je poslušalce za hip prestavila v vesolje, kjer je vse mogoče.

HRPELJE > Kot je uvodoma dejal Marko Brecelj, mesečna pogovorna srečanja že tri leta pripravljajo Kulturni konzorcij Prvi na vasi Občina Hrpelje-Kozina in Urad za mladino. Na prvem srečanju so v dvorani postavili instalacijo Občinstvo je zagotovljeno z avtorskimi maketami obiskovalcev, ki tokrat niso bile potrebne - v spomin na negotove začetke so tri predstavnike takratnega kartonastega občinstva namestili na oder, v dvorani pa je po Brecljevem “prvem ljudskem štetju” na varni medsebojni razdalji zanimivemu gostu prisluhnilo 22 duš.

Bistrica je ključna

Dragan Živadinov je režiser, eden od ustanoviteljev umetniške skupine NSK - Neue Slowenische Kunst, utemeljitelj retroavantgardizma, preučevalec, poznavalec in častilec tržaške konstruktivistične skupine ter nenazadnje umetnik, ki je s svojim ustvarjanjem dobesedno usmerjen v vesolje, saj je oče postgravitacijskega gledališča.

“Slovenci bi morali odkupiti prostor Tržaškega konstruktivističnega ambienta! Ga obiskovati in poklekati pred njim!”

Občinstvo je tokrat Živadinova spoznalo po etapah - od iskrenega skoka v otroštvo v Ilirski Bistrici do Ksevta, danes Centra Noordung v Vitanju, kjer je imel Živadinov ključno vlogo. Ritem pa je izvirnemu “rodovitnemu vrelcu besedenja”, kot je Živadinova imenoval gostitelj, narekovala “mehkoteroristična” Brecljeva peščena ura, značilnost Četrtih četrtkov, ki odgovorom odmerja točno pet minut.

Od poldruge ure živahnega, pomenljivega, doživetega in vsebinsko bogatega pogovora bodo gotovo vsakemu od poslušalcev na spominskem situ ostali različni fragmenti. Med manj znanimi je gotovo pomen rodne Ilirska Bistrica. “Pomeni mi najprej čustveni spomin. To je konstitutivna, izhodiščna točka vsakega oblikovanja človeškega obraza. Ilirska Bistrica mi pomeni največ ali pa ogromno ali pa še več,” je dejal uvodoma režiser. V prvih petih minutah je razstavil otroštvo med Prešernovo ulico, kjer je pomemben konstitutiven element predstavljal drugi dom - nekdanji “fascinanten” kino, ter Hribom svobode, kamor je ob ponedeljkih iz kina s tovariši odnašal filmske trakove. Natančneje v tamkajšnji spomenik Janeza Lenassija, “eno najlepših modernističnih skulptur nasploh” in še eno osebno konstitutivno osebno točko, na katero je bilo moč splezati in, varno zleknjen, med tamkajšnjimi oboki, zreti v drobne, 35-milimetrske trakove, na katerih je prepoznaval podobe iz filmov. “To je bila projekcija v skulpturi, ki bi jo lahko imenoval naseljena skulptura. V njej so se konstituirale vse bistvene stvari, ki so me kasneje izoblikovale.” Obiskoval je šolo Dragotina Ketteja (“Naj samo rečem, da je to fantastičen pesnik!”), še prej pa je izjemno rad hodil v vrtec.

Izviren samohodec

Ko je bil star 10 let, se je z mamo Ivanko in očetom Ilijo preselil na Vrhniko. “Razsvetljena mama Ivanka” ga je pri 14 letih vpisala v gledališko šolo v Ljubljani, da bi se osvobodil primorskega jezika. “Prvi človek, ki sem ga tam srečal, je bil Lojze Kovačič, bil je čisto brez zob. Joj, kako je bil to lep prizor! In tam je bil popolnoma okajen Dominik Smole. Prvi dve osebi, ki sem ju srečal, sta bili popolnoma razsuti,” je opisal slikovit utrinek iz preteklosti, ki je bila tudi sicer posejana s srečanji z znamenitimi osebnostmi. Kmalu je na Vrhniki postavil SNG Vrhnika, ki pa v kraticah ni nosilo slovenskega narodnega gledališča, temveč “Srečno novo gledališče”, navdahnjeno s Cagevo skladbo Happy New Music.

Za oblikovanje Dragana Živadinova v “samohodnega ustvarjalca, ki ne hodi po iztečenih poteh”, kakor ga je označil Brecelj, so imeli ključne vloge tudi srednješolska učiteljica Alenka Kraigher, pa njegova nona Marija Ambrož, “prva mecenka retroavantgardistične umetnosti”, ter srečanja s pomembnimi osebnostmi tistega časa na akademiji in izven. Kot izjemno izvirnega se med drugim spominja Davorina Marca, video ustvarjalca iz Izole. Ime kolektiva NSK - Neue Slovenische Kunst, znotraj katerega je deloval med letoma 1985 in 1995, je predlagal prav Živadinov po predavanju Ferda Delaka s konca tridesetih let, svoj študij pa je namesto z diplomo demonstrativno sklenil s Pismom lažnim učiteljem.

Odprtost je 60-letnega Živadinova, ki sega čez geografske in miselne meje, pripeljala tudi do ustvarjanja projektov, kakršna je 50-letna gledališka predstava Noordung 1995-2045, ki jo podpisuje z življenjsko sopotnico Dunjo Zupančič, in je že od začetka požela ogromno zanimanja mednarodne javnosti ter nenazadnje tudi precej (ne le moralne) podpore. Projekt med drugim predvideva ponovitev na vsakih 10 let - vsakega preminulega igralca pa nadomesti njegov tehnološki substitut. Na koncu bodo “odrski abstrakti” kot sateliti krožili okrog Zemlje in informacije o sebi pošiljali v vesolje. Da gre zares, priča tudi dejstvo, da so prvo ponovitev izvedli v Zvezdnem mestu v bližini Moskve.

V treh petminutnih kratkih predavanjih je Živadinov predstavil tri vznemirljive vzporednice. Med njimi sta tudi Malevičeva slika Supremus 57 iz leta 1916 in na drugi strani Tržaški konstruktivistični ambient iz leta 1927, ki predstavlja “prve levitacijske konstrukcije na svetu”: “Želel bi si, da bi se lahko zdaj preselili v Trst, da bi vam pokazal, kje je to bilo. Slovenci bi morali odkupiti ta prostor! Ga obiskovati in poklekati pred njim! A so tam danes smetišnice in ne vem še kaj vse ...”

Tudi gost in gostitelj imata nekaj skupne zgodovine: pred 40 leti je bil Živadinov pobudnik Brecljevega in Feovega nastopa na Vrhniki, Brecelj pa ključno sodeluje tudi v Živadinovi predstavi Biokozmizem: izreka, ki je na lanskih prvih ponovitvah izzvala splošno odobravanje oziroma, po Breclju, “ohinahovice” občinstva.

---