Hodimo po robu med komedijo in dramo

V Gledališču Koper bodo konec meseca kot prvo premiero sezone v režiji Nenni Delmestre uprizorili komedijo katalonskih dramatikov Cristine Clemente in Marca Angeleta Laponska (2018), ki pod plaščem božičnega večera zareže v vzgojo otrok, premika meje med iluzijo in stvarnostjo, lažjo in resnico ter razkriva zamolčane družinske skrivnosti.

> Začniva pogovor tam, kjer se začne tudi komedija - pri razkritju resnice o Božičku. Kako se vi spominjate trenutka, ko ste izvedeli, da Božiček ne obstaja in da so darila, za katera ste Božička prosili v pismu, kupili vaši starši? Vas je resnica prizadela?

“Doma smo od nekdaj obhajali božič, svete tri kralje, sv. Nikolaja in sv. Lucijo, ki so nam, takrat še otrokom, prinašali darila, medtem ko Božička, o kakršnem je govora v naši komediji, nismo poznali. Darila - pridnim otrokom kakšno malenkost, manj pridnim kos oglja - nam je nosila sv. Lucija, na božični večer pa nas je obdaroval Jezušček, ki nam je darila položil pod blazino. Otroci smo si ga predstavljali kot sveto, nadnaravno bitje, poosebljenje dobrote, topline in starševske ljubezni, Božiček ali dedek Mraz pa je bil le v simpatičnega starčka z belo brado preoblečen sodelavec mojih staršev v podjetju, v katerem sta bila zaposlena, in za katerega smo vedeli, da le igra dobrega moža. Trenutka, ko sem spoznala, da Jezušček ne nosi daril, se ne spominjam več. Vem le, da spoznanje ni bilo boleče, da je šlo za naraven prehod iz iluzije v realnost, v kateri starši otroka zato, ker je bil dober in plemenit, v imenu Jezuščka nagradijo.”

> Plaz, ki ga v komediji sproži štiriletna Aina, med starši obeh otrok zaneti medsebojno obtoževanje in burno razpravo o tem, ali je bolje živeti v laži ali za vsako ceno slediti resnici; v nadaljevanju pa odpira nove in nove teme. Katerim uprizoritev namenja največ pozornosti?

“Laponska je komedija z ostrimi rezili, ki zarežejo v intimne družinske odnose in vzgojo otrok ter v predsodke severne Evrope do njenega juga in obratno; predvsem pa je komedija, ki obravnava vzgojo otrok in njihovo pravico do otroštva. V času, ki nas vsakodnevno bombardira z brutalnimi dejstvi, številom mrtvih, okuženih in večnim strahom, se namreč postavlja vprašanje, ali naj otroke prisilimo, da bodo v življenju sprejemali dejstva razumsko, ali pa jim dovolimo živeti v iluziji in domišljiji, potrebnima zato, da bodo v svojem razvoju prebrodili nekatere ovire in se pozneje izoblikovali v ljudi z domišljijo. Če namreč otroku 'odvzamemo' domišljijo, v njem ubijemo upanje, da je svet lahko tudi drugačen in lepši. Prav proti temu se bori Monika, eden od likov v komediji; bori se za pravico otrok do otroštva, do iluzij in domišljije, do vere v nekaj dobrega, kjer bo otrok nagrajen za svoja dobra dejanja, zato je vprašanje, kako v današnjem svetu vzgajati otroke, ključna tema komedije.”

Cristina Clemente, Marc Angelet: Laponska

Prevajalka Marjeta Drobnič, avtorica narečne priredbe Patrizia JurinčičFinžgar.

Režiserka Nenni Delmestre, scenografka, kostumografka in glasbena opremljevalka Lina Vengoechea, lektorja Martin Vrtačnik in Patrizia Jurinčič Finžgar, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, asistentka režiserja Renata Vidič

Igrajo: Urška Taufer / Tjaša Hrovat, Luka Cimprič, Rok Matek, NikaRozman

Premiera 29. oktobra 2021 v Gledališču Koper

> Je treba najprej vzgojiti starše? Oba starševska para, tako primorski kot finski, v svojem ravnanju, prepirih in dokazovanjih, kdo ima prav, mestoma dajeta vtis nedoraslosti situaciji?

“S scenografinjo in kostumografinjo uprizoritve, Lino Vengoechea, sva dolgo razmišljali o kontekstu prostora komedije ter prišli do sklepa, da svet Laponske zapolniva z otroškimi igračami in rekviziti. Najprej zato, ker majhen otrok v celoti zavzame življenjski prostor staršev (tisti, ki imajo majhnega otroka, vedo, da ta iz urejenega stanovanja lahko v kratkem času naredi 'štalo'), pa tudi, ker sta oba starševska para, predvsem primorski, v argumentiranju Božičkovega obstoja včasih prav infantilna in zato tudi komična. Njihova prerekanja o tako resnih vprašanjih, kot je to, ali otroku povedati resnico, vodijo v absurdne in komične situacije, smešne same po sebi. Oba para sta, kot se za komedijo spodobi, nekoliko posebna; prvi nekoliko infantilen, drugi pa nekoliko 'premaknjen' v vztrajanju pri dokazovanju in razlagi krutih resnic, na primer pojasnjevanju otroku, kaj pomeni smrt; tak pogovor je seveda morbiden, a toliko bolj smešen, saj je namenjen štiriletni Aini.”

> Po začetnem prepiru zaradi Božička na dan privrejo zamolčane resnice in laži, tako med sestrama kot med zakonci. So Monika in Robi ter Olavi in Nela zaradi tega, ker niso sposobni premostiti svojih frustracij, se odpreti in zaživeti tako, kot si želijo, vredni pomilovanja ali obsojanja?

“Avtorja komedije, Katalonca Cristina Clemente in Marc Angelet, odločitev prepuščata gledalcu, sama sta do svojih likov namreč zelo prizanesljiva, tudi takrat, ko je Olavi pripravljen otroku povedati resnico o Božičku, ne pa resnice o očetovstvu. Pisca ga 'varujeta' do te mere, da se Olavi lahko brani z besedami, da teh dveh 'resnic' ne gre primerjati in da otrok pri štirih letih resnice o tem, kdo je njegov biološki oče, še ni pripravljen sprejeti. Gledalec bo Olavijev argument morda sprejel kot licemerje, a avtorja komedije v odnosu do otroka pokažeta veliko modrosti. Je mar pomembno, kdo je tvoj biološki oče, če te ima ta 'oče' rad, te vzgaja, ti daje vse, kar lahko? Sama verjamem, da smo civilizacijsko prišli do spoznanja, da je oče pravzaprav tisti, ki vzgaja otroka. Olavija zaradi tega ne moremo obsojati.”

“Če otroku 'odvzamemo' domišljijo, v njem ubijemo upanje, da je svet lahko tudi drugačen in lepši.”

Nenni Delmestre

režiserka

> Tik pred koncem odločitev sprejme Nela, ki pove, da bosta z Olavijem mali Aini razkrila najbolj varovano družinsko skrivnost. Se takšna odločitev ne zdi nekoliko egoistična – rešiti se bremena, s tem da ga preložiš na otroška ramena?

“Odločitev za tak korak je egoistična, in prav zaradi tega sem prepričana, da mora to vprašanje v uprizoritvi ostati odprto. Gledalcu ni treba vedeti, kaj se bo zgodilo, ko bo padla zavesa, in prav tako mu ni treba deliti nasvetov, kako naj v takšnem primeru ravna. Gledališče navadno ne daje odgovorov, ampak postavlja vprašanja.”

> Eno je, če otroku zamolčiš, da nisi njegov biološki oče, nekaj drugega, če se partnerju na primer ne upaš priznati, da Finska ni tako prijetna za življenje in želiš domov na Primorsko; da se bojiš partnerju priznati, da v postelji želiš nekaj več ... Tudi molk je laž. Lažemo sebi in drugim zato, da lažje živimo?

“Laži imajo različne obraze in eden od njih je tudi molk. Ljudje se v nekem trenutku različno odzovemo na resnico, zato ta ni vedno najboljši način za komunikacijo. Molčati pomeni lagati v situaciji, ko nekdo od nas zahteva pošteno stališče, molčati pomeni konformizem.”

> Konec je, kot se za komedijo spodobi, spraven. Bo morebitna selitev s hladnega severa Evrope osrečujoča tudi za Olavija, ne le za Nelo? Se bo Olavi sposoben spremeniti, prilagoditi sredozemskemu duhu?

“To je ključno vprašanje, odgovor nanj pa je po mojem mnenju zelo preprost - to lahko naredi le ljubezen. Človek se zaradi nje lahko prilagodi novemu okolju in novemu načinu življenja. Če bi obstajalo nadaljevanje komedije, Laponska II, bi Olavi morda lahko vplival tudi na primorsko vejo družine, v najbolj optimistični različici pa bi se sredozemska in skandinavska kultura prepletli in družini bi druga od druge izluščili le najboljše.”

> Je severni sij, ki pod čarobnim plaščem svetlobe združi družini, napoved dokončnega primorsko-laponskega premirja in sprave?

“Tudi to vprašanje ostaja brez odgovora. Severni sij nas lahko prevzame s svojo lepoto, pravljičnostjo in čarobnostjo, lahko nas navduši kot naravni pojav in celo vpliva na naše razpoloženje, še vedno pa ostaja iluzija, ki ima za osnovo povsem fizikalne zakone. Tako kot je severni sij le privid, bosta tudi zakonska para - četudi nista skoparila z besedami in sta si izrekla prav vse - še naprej živela v mehurčku utvar, razkrivanje resnic o očetovstvu in reševanje trenj med zakoncema pa bosta za nedoločen čas prestavila v prihodnost. Čarovnija severnega sija obe družini nagovarja drugače: severni sij ne traja večno, zato morata družini izkoristiti trenutek pomiritve, trenutek, v katerem resnica o Božičku in biološkem očetovstvu ni več pomembna, še manj pa prihod soseda Gunterja, preoblečenega v svetega moža. Severni sij jim sporoča, naj se vsaj na božični večer, ki ga zahodna civilizacija povezuje s pozitivnim razmišljanjem, upanjem, ljubeznijo in kontemplacijo, posvetijo svojim družinam in se pod vplivom naravne lepote ponovno povežejo kot prava družina.”

> Ko govoriva o Laponski, govoriva o komediji, a vendar: gre za komedijo, dramsko komedijo ali komično dramo?

“Žanrsko je Laponska komedija, zaradi resnosti tem, ki jih obravnava, pa je lahko tudi dramska komedija ali komična drama, predvsem pa je hoja po robu med komedijo in dramo. Po tej poti je treba stopati zelo previdno, saj se hitro zgodi, da zdrsneš v težko dramo in patetiko na eni strani, v karikaturo in šalo na drugi. Če sem se odločila za hojo po robu, pomeni, da poskušam skupaj z igralci v dramskost dogajanja vnesti nekaj komičnosti in v komedijskost dogajanja nekaj dramskosti, pri tem pa - in to je najtežje - ohraniti verodostojnost.”

> H komičnosti zagotovo pripomore narečna priredba besedila, ki španski del družine izvirnika ponaši in ga s “primorščino” preseli v slovensko Istro. Zakaj odločitev za jezikovno priredbo? Kaj komedija s tem pridobi?

“Za narečni govor se nisem odločila zato, ker bi želela na oder postaviti 'komedijo jezika', komedijo torej, v kateri bi jezik prevzel funkcijo lika, temveč zato, da bi poudarila nasprotje in razlike med temperamentnim, kričavim, prvobitnim, ležernim jugom Evrope in njenim zadržanim, pregovorno čustveno hladnim severom; če bi oba para na odru govorila v splošno pogovornem jeziku, bi bile kulturološke razlike med paroma oziroma državama, iz katerih para prihajata, zabrisane. Z odločitvijo za primorščino se bolj približam izvirnemu besedilu, predvsem pa temperamentu, ki je značilen za sredozemske narode - kričavosti, vzkipljivosti, impulzivnosti ...”

> Čeprav avtorja v komediji enakovredno obravnavata prednosti in slabosti finske in sredozemske vzgoje, načina in vrednotenja življenja, ne moreta skriti, da sta bolj naklonjena slednjim. Ste kdaj pomislili, kako bi to komedijo na odru sprejeli Skandinavci?

“Ne vem, bilo pa bi vredno poskusiti. Moja izkušnja s splitske uprizoritve Laponske je, da so se gledalci v prizorih, v katerih Olavi kritizira ali smeši naš sredozemski način življenja, zelo smejali na svoj račun. Bi se tudi Finci? Zagotovo! Morda le drugače in morda v prizorih, ki se nam zdijo manj smešni. Finci so duhoviti ljudje, le njihov humor je drugačen, za nas bolj bizaren in grob.”

> V vašem režiserskem opusu najdemo večinoma sodobno dramsko pisanje, ki sega tako v polje dramskega kot komičnega. Ko režirate v Gledališču Koper, se odločate pretežno za komični žanr. Zakaj?

“Moja zadnja predstava v koprskem gledališču, Za blagor vseh ljudi, ni bila niti najmanj komična, toda verjamem, da je smeh rešitev tudi v najtežjih situacijah, če se le znamo smejati sami sebi. Prepričana sem, da tudi k resnim vprašanjem - naj gre za intimno, družinsko, družbeno ali politično področje - lahko pristopimo s humorjem. Če se znamo ob tem še nasmejati, to pomeni, da znamo do problema vzpostaviti distanco, s katero tudi medsebojni odnosi postanejo manj travmatični. Verjamem, da je humor rešitev za življenje!”

> Laponsko ste konec leta 2019 režirali tudi v Hrvaškem narodnem gledališču v Splitu in za njeno režijo pred dvema dnevoma dobili nagrado. Ni nenavadno, da režiserji dvakrat, celo trikrat v karieri režirajo isto dramsko besedilo, a med eno in drugo uprizoritvijo ponavadi pretečejo leta ...

“V svoji karieri sem režirala okoli 80 uprizoritev, vendar le trikrat isto dramsko besedilo, po izkušnji z Laponsko pa vem, da tega ne bom naredila nikoli več. Razlog je preprost: med eno in drugo uprizoritvijo bi morala preteči leta, morda desetletje in več, dovolj, da bi besedilo lahko 'brala' z drugega zornega kota. Ker pa gre pri Laponski za dobro napisano komedijo in ker dobro poznam koprski gledališki ansambel, sem svoji dragi prijateljici Katji Pegan, s katero sodelujem že dve desetletji, želela ponuditi predstavo, za katero vem, da bo pri koprskem občinstvu dobro sprejeta.”

---