Gledališče je lahko svetišče

27. marec je svetovni dan gledališča. Leta 1961 ga je razglasil Mednarodni gledališki inštitut, ki deluje pod okriljem Unesca, in odtlej na ta dan še posebej praznujemo umetnost, ki že od časov antike z odrov nagovarja človeštvo. Letošnjo poslanico, v celoti objavljamo kratko različico, podpisuje Šahid Nadim, pakistanski dramatik in vodja gledališča Adžoka.

Ob koncu predstave o sufijskem pesniku Bulehu Šahu1 v gledališču Adžoka2 se je starec v spremstvu dečka približal igralcu, ki je igral vlogo velikega sufija3. “Moj vnuk je bolan, blagoslovite ga, prosim.” Osupli igralec je rekel: “Nisem Buleh Šah, samo igralec te vloge sem.” Starec pa je odvrnil: “Sin, nisi igralec, si reinkarnacija Buleha Šaha, njegov avatar4. Nenadoma se nam je razprl popolnoma nov koncept gledališča, v katerem igralec postane reinkarnacija lika, ki ga igra.

Raziskovanje zgodb, kakršna je ta o Bulehu Šahu - in koliko jih je v različnih kulturah - lahko postane most med nami, gledališčniki, in nepoznavalskim, vendar željnim občinstvom. Ko nastopamo na odru, nas včasih zanese naša filozofija gledališča, naša vloga znanilca družbenih sprememb, velik del skupnosti pa pustimo za seboj. Ko se spopadamo z izzivi sodobnosti, si odrekamo možnost globoke duhovne izkušnje, ki jo gledališče lahko prinese. V današnjem svetu, kjer so na pohodu fanatičnost, sovraštvo in nasilje, naš planet pa tone vse globlje v klimatsko katastrofo, moramo obnoviti svojo duhovno moč. Boriti se moramo proti apatiji, letargiji, pesimizmu, pohlepu in nespoštovanju sveta, v katerem živimo, planeta, na katerem živimo. Gledališče ima vlogo, plemenito vlogo, pri spodbujanju in mobiliziranju človeštva, da bi se dvignilo iz brezna, v katero drsi. Oder, uprizoritveni prostor, lahko povzdigne v nekaj svetega. V južni Aziji se umetniki s spoštovanjem dotaknejo odrskih desk, preden stopijo nanje - tradicija iz davnine, ko sta bili duhovnost in kultura prepleteni. Čas je, da znova vzpostavimo sožitje med umetnikom in občinstvom, preteklostjo in prihodnostjo. Ustvarjanje gledališča je lahko sveto dejanje in igralci lahko zares postanejo avatarji vlog, ki jih igrajo. Gledališče ima moč, da postane svetišče, svetišče pa oder.

“V današnjem svetu, kjer so na pohodu fanatičnost, sovraštvo in nasilje, naš planet pa tone vse globlje v klimatsko katastrofo, moramo obnoviti svojo duhovno moč. Boriti se moramo proti apatiji, letargiji, pesimizmu, pohlepu in nespoštovanju sveta, v katerem živimo, planeta, na katerem živimo. Gledališče ima vlogo, plemenito vlogo, pri spodbujanju in mobiliziranju človeštva, da bi se dvignilo iz brezna, v katero drsi.”

Šahid Nadim, dramatik

1Buleh Šah (1680–1757): Vplivni pandžabski sufijski pesnik, ki je o kompleksnih filozofskih temah pisal v preprostem jeziku, oster kritik verske ortodoksnosti. Obtožen je bil odpadništva in mu je bila odrečena pravica do pokopa na mestnem pokopališču. Priljubljen ne glede na ločino.

2Gledališče Adžoka: Ustanovljeno leta 1984. Adžoka v pandžabščini pomeni »sodoben«. Repertoar gledališča vključuje igre na teme, kot so verska toleranca, mir, spolno nasilje, človekove pravice.

Poslanica na spletu

Celotno besedilo poslanice Šahida Nadima ob svetovnem dnevu gledališča 2020 je v angleščini, francoščini in drugih jezikih dostopno na spletni strani www.world-theatre-day.org.

3Sufizem: Islamska mistična tradicija, sufijska poezija, večinoma opremljena skozi glasbo, izraža mistično enost skozi metafore tuzemske ljubezni.

4Avatar: V hindujski kulturi reinkarnacija ali zemeljska manifestacija božanskega učitelja.

Razstava ob svetovnem dnevu gledališča

V novogoriškem gledališču so 27. marca ob svetovnem dnevu gledališča želeli odpreti razstavo o kostumografki Mariji Vidau, ki je lansko leto prejela nagrado ZDUS za življenjsko delo, in izvesti ponovitev odmevne uprizoritve Šest oseb išče avtorja, vendar bosta zaradi izrednih razmer dogodka izvedena kasneje.


Najbolj brano