Stranski učinki potlačene jeze

Z desetdelno serijo Beef je Netflix poskrbel za svoj prvi letošnji hit, nekateri pa jo že uvrščajo med najboljše serije leta. Ta bo predvsem ugajala oboževalcem filmov, kot sta južnokorejski Parazit in ameriški Menu. Kakopak je tudi v Beefu v ospredju razredni boj, vsakršno sredstvo pa opravičuje cilj, to je vzpon po družbeni lestvici.

Eno od najbolj nepredvidljivih in divjih zgodb o maščevanju, ki smo ji bili lahko priča v zadnjih letih v svetu filma, je sprožil precej nedolžen spor oziroma iztegnjeni sredinec na parkirišču pred veleblagovnico.

Vsega naveličani južnokorejski gradbeni delavec Danny (Steven Yeun) se je s svojim odsluženim delavskim poltovornjakom na parkirišču za las izognil trčenju v bleščeči beli mercedesov suv, ki ga je vozila še ena Azijka po imenu Amy (Ali Wong), kot kasneje ugotovi Danny. Dekle mu jezno pohupa, za nameček iztegne sredinec in pritisne na gas ter odbrzi. V tistih nekaj sekundah je v Dannyju zavrelo in se poda na divjo vožnjo za njo, da nesramni bogatašinji pove, kar ji gre, predvsem pa, da vse svoje frustracije in potlačeno jezo faliranega 40-letnika spravi na plan …

Južnokorejski režiser Lee Sung Jin nas v Beefu ne spusti samo po divjem in precej zabavnem toboganu, polnem preobratov, ampak ustvari tudi zelo aktualno eksistencialno študijo o “stranskih učinkih” potlačene jeze.

Nedolžni incident kot sprožilec

Iz tega nedolžnega zapleta na parkirišču se v desetih delih razvije neverjetno destruktivna štorija, kjer tako Danny kot Amy drug drugemu kot za stavo zadajata serijo zelo nizkih udarcev. Oba se infiltrirata v zasebno življenje drugega - Amy omreži veliko mlajšega Dannyjevega brata, Danny pa se zelo zbliža z Amyjinim možem. A vsa ta sla po maščevanju in obračunavanju, kot sčasoma ugotovimo, ne vodi nikamor drugam kot v osamo in depresijo. Čeprav živita povsem drugačno življenje, sta si Amy in Danny dejansko zelo podobna. Danny stopica na mestu in nikakor ne more uspeti s svojimi številnimi poslovnimi podvigi, Amy pa obratno velja za uspešno, mlado podjetnico, ki je tik pred tem, da svoj cvetlični biznis za kar nekaj milijonov proda večji franšizi. A oba združuje podoben družinski okvir (izhajata iz zelo delovnih priseljenskih azijskih družin) in zavedanje, da ne glede na to, kar uspeta doseči, to ne bo nikoli dovolj. Vedno bo nekdo nad njima, ki jima bo solil pamet, “prostituiranje”, taktiziranje in pretvarjanje pa so (žal) neobhodni del “transakcij” v sodobnem turbokapitalizmu. Skratka, to so frustracije, ki so se v naših osrednjih antijunakih očitno nabirale dolga leta, eksplodirale pa ob nedolžnem incidentu na parkirišču, ki je bil pravzaprav (dobrodošli?) sprožilec, da sta se začela spraševati, kam njuno življenje dejansko vodi. Južnokorejski režiser Lee Sung Jin nas v Beefu, ki je tudi angleški izraz za pritožbo, ne spusti samo po divjem in precej zabavnem toboganu, polnem preobratov, ampak ustvari tudi zelo aktualno eksistencialno študijo o “stranskih učinkih” potlačene jeze.

---