Sladko-grenko pismo Zagorju in slovenskemu veseljačenju

Matevž Luzar v svojem drugem celovečercu Orkester ni samo “dokumentiral” veseljaške (pivske) turneje zagorskega orkestra v Avstrijo, ampak je s prepletom različnih zgodb malih ljudi, ki jih tarejo razne skrbi, podal tudi grenko-sladki družbeni komentar zapostavljenega Zagorja.

V filmu spremljamo zelo dobro razpoložene člane pihalnega orkestra iz Zagorja ob Savi, ki se odpravijo na festival v pobrateno avstrijsko mesto. Med osrednjimi vlogami izstopajo voznik avtobusa (Gregor Čušin), ki ga skrbi morebitna izguba službe, in njegov mlajši kolega (Jernej Kogovšek), ki je pred kratkim postal oče in skuša s sodelavcem zgraditi zaupanja vreden odnos. Tu je tudi uporniška najstnica (Ela Murko), ki ujame očeta pri skoku čez plot, za največ situacijske komike sicer poskrbijo dva člana orkestra (Gaber Trseglav in Lovro Lezič) ter njuna “zategnjena” avstrijska gostitelja (Alexander Mitterer in Marie Hofstätter), pri katerih “kolapsirata” zaradi prekomernega uživanja alkohola. V filmu spremljamo tudi dogajanje iz perspektive štirih žensk, ki ostanejo same v domačem Zagorju in se prav tako zelo sprostijo oziroma pošteno nažurajo.

Siva socialna realnost

Skratka, v ozadju na videz brezskrbnega potovanja in gostovanja orkestra v Avstriji Matevž Luzar, ki je tudi avtor scenarija, skozi drobne, a pomenljive in učinkovite vinjete zgoraj izpostavljenih posameznikov izrisuje tudi njihovo socialno realnost, ki je precej siva. Morda se je tudi zaradi tega z direktorjem fotografije (odličnim Simonom Tanškom) odločil, da bosta film posnela v črno-beli tehniki, s tem sta tudi sicer (ne)hote še bolj poudarila rudarsko, industrijsko dediščino Zagorja. Prav tako je glavnina filma zgrajena iz širokih, simetričnih kadrov, skozi katere je še bolj poudarjena “uokvirjenost”, zakoličenost posameznikov v njihovo družbeno okolje, družbeni razred ... Tej sivi socialni realnosti zelo dobro sledita tudi scenografija (Katja Šoltes) in kostumografija (Pia Šinigoj Premzl), ki pa se malce bolj razživita, ko orkester prispe v Avstrijo, najbolj pri že prej omenjenih avstrijskih gostiteljih.

Turnejo po primorskih letnih kinih bo Orkester sklenil v torek, 30. avgusta, v izolskem letnem kinu Arrigoni.

Dobra kemija med igralci in naturščiki

Na tej točki se tudi Luzar najbolj sprosti in si v trku avstrijske zategnjenosti in poštirkanosti s slovenskim, z alkoholom močno podprtim veseljačenjem da največ duška, precej humorno pa razdela tudi zaplet med avstrijskima zakoncema.

V tem delu si Luzar privošči tudi največ situacijske komike in drobnega humorja, ki se učinkovito dopolnjuje tudi skozi igrivo scenografijo (“masaker” vrtnega palčka ...), in ne prizanaša ne Slovencem ne Avstrijcem.

Najverjetneje pa si bomo drugi celovečerec Matevža Luzarja po odličnem prvencu Srečen za umret in režiji več delov televizijskih nadaljevank Jezero ter Doline rož najbolj zapomnili po izjemnem čutu za delo z igralci naturščiki, ki so se zelo dobro ujeli s profesionalnimi igralci. V tem pogledu nedvomno najbolj izstopata tandem Gaber Trseglav in Lovro Lezič.

---