Serija, ki razblinja blišč okoli zvezdniških kuharjev

Po precejšnjem poletnem zatišju, izvzemši vihar, ki ga je povzročila četrta sezona Stranger Things, je za nepričakovano presenečenje poskrbela nadaljevanka The Bear v produkciji Hulu in FX, ki je s svojim surovim, realističnim prikazom “pekla v kuhinji” prepričala tako filmske kritike kot kuharsko stroko.

Da, zdi se, da so daleč za nami časi serije Chef's Table, ki so precej idealizirano prikazovali svet visoke kulinarike in popularizirali trajnostni pristop do kuhanja. Resničnost, tudi zaradi številnih razkritij “odpadnikov” iz omenjenega sveta v zadnjem času, je vse prej kot idealna, saj gonja za perfekcijo terja precej davkov. Zaradi napornih, dolgih in stresnih delovnikov, zapletenih odnosov z velikokrat egotripaškimi sodelavci, kjer je, kot kaže, veliko mobinga in zlorab, je ta poklic daleč od sanjskega.

Iz petične restavracije v preprosto obedovalnico

Na tej točki starta avtor serije The Bear Christopher Storer, ki za nameček zvezdniškega kuharja Carmyja Berzatta (izjemni Jeremy Allen White), ki je v New Yorku vodil kuhinjo neimenovane najboljše restavracije na svetu, a z nedvomnim blumenthalovskim pridihom, po samomoru brata “pošlje” v Chicago, kjer prevzame vodenje preproste družinske obedovalnice, ki je znana predvsem po sendvičih z govedino. Opremljen s kulinaričnimi biblijami Renéja Redzepija, Ferrana Adrie in Alaina Ducassa in z izkušnjami s sistemom dela v svetu visoke kulinarike, želi Carmy vpeljati red tudi v novi kuhinji in vzdrževati določen standard kakovosti, čeravno gre za preprost, delavski obrat. A pri tem naleti na kup težav, predvsem znotraj ostarelega kolektiva, kup okostnjakov v omari pa mu je pustil tudi pokojni brat.

V veliko oporo mu je nova pomočnica, sous chefinja Sydney (prav tako odlična Ayo Edebiri), ki se je kljub številnim referencam iz petičnih restavracij začuda prijavila za delovno mesto v Carmyjevi restavraciji. Če je ta sprva steber stabilnosti v kuhinji, kasneje tudi ona kloni neznosnim pritiskom, ki kulminirajo v odlični sedmi epizodi, v kateri je v pičlih 20 minutah prikazan ves nebrzdan kaos in norost, ki se lahko skoncentrira med kuhinjskimi lonci.

Vrhunski kuharski mojstri in anksioznost

The Bear sicer ni samo realističen prikaz peklenskega tempa, ki vlada v kuhinji (Allen White je za potrebe vloge nekaj časa tudi delal v restavraciji z michelinovo zvezdico in obiskoval kuharsko šolo), ampak predvsem skozi osrednji lik Carmyja prikaže, da so vrhunski kuharski mojstri tudi anksiozne psihične razvaline, ki se neprestano borijo z visokimi pričakovanji in s svojimi notranjimi demoni - Carmy predvsem s samim seboj in z nerazščičenim odnosom z bratom. Podobno kot v dokumentarcu o Anthonyju Bourdainu pa tudi v The Bear dobimo občutek, da veliki kuharski mojstri, katerih življenje se osredotoča samo na nadzorovan “ekosistem” znotraj kuhinje, na svojem delovnem mestu iščejo in cenijo prav ta red, ki ga v zunanjem svetu ne morejo doseči in zato na nek način postanejo džankiji takega življenja, kar na nek način tudi pojasni, zakaj so ti zmožni cele dneve in noči preživeti v kuhinji ...

Precej pomemben lik v zgodbi je tudi Carmyjev “bratranec” Richie (nevrotično trmoglavi Ebon Moss-Bacharach), sicer menedžer restavracije, ki je najbolj skeptičen do novotarij, predvsem pa do Sydney, s katero ne najde skupnega jezika ... Za kanček humornega, ironičnega podtona poskrbi lik Neila Faka (Matty Mattheson), ki je v igralski zasedbi edini z dejanskimi kuharskimi izkušnjami, a je v seriji upodobil hišnega mojstra za vse tehnične težave, ki doletijo restavracijo.

Serija je sicer požela odlične kritike tudi v strokovni kulinarični javnosti, ker je, kot je razbrati iz zapisov na Bon Apettitu in Eaterju, končno demistificirala ikono kuharskega, rockovskega zvezdnika, ki mu nič ne more priti do živega. A serija izstopa še po odličnem in zelo eklektičnem glasbenem izboru, v katerem sta se avtor serije Christopher Storer in izvršni producent Josh Senior čikaški zasedbi Wilco poklonila s kar tremi skladbami, v izbor pa sta uvrstila, na primer, Sufjana Stevensa, zasedbe R.E.M, Radiohead, Pearl Jam, za osrednji glasbeni leitmotiv pa sta izbrala skladbo New Noise švedskih hardcore punkerjev Refused.

---