Pozaba kot zdravilo za vse gorje

Grški filmarji kljub kronični finančni podhranjenosti že vrsto let ustvarjajo eno od najbolj samosvojih in vznemirljivih sodobnih kinematografij. Po mednarodno najbolj prepoznavnem Yorgosu Lanthimosu je letos s svojim režijskim celovečernim prvencem Sadeži pozabe nase opozoril tudi Christos Nikou.

Tako imenovani grški novi ali čudni val, s čigar poimenovanjem se grški režiserji ne poistovetijo ravno najbolj, se začne z danes že kultnim Podočnikom Yorgosa Lanthimosa, ki je leta 2009 v Cannesu odnesel nagrado Posebni pogled, pri njem pa je kot popoln filmski zelenec sodeloval Christos Nikou.

Dolga pot od Podočnika do prvenca

Ta je namreč študiral ekonomijo, toda namesto da bi hodil na predavanja, je dneve in noči preživel ob gledanju filmov. Ko je prebral sinopsis Podočnika in zasledil, da je v fazi predprodukcije, se je prijavil k sodelovanju kot asistent režije. Filmska ekipa ga je začuda sprejela, kljub temu da ni imel nikakršnih praktičnih izkušenj s snemanjem filmov. Toda od Podočnika je moralo miniti več kot deset let, da je Nikou posnel tudi svoj režijski celovečerni prvenec. Grški film je namreč sistemsko še bolj podhranjen od slovenskega in projekte uspejo realizirati le skozi koprodukcije. Sadeži pozabe so sicer prva slovenska manjšinska koprodukcija v zgodovini grškega filma. Kot producenta sta z Nikoujem sodelovala Aleš Pavlin in Andrej Štritof (Perfo), pri tonski postprodukciji pa Sašo Kalan, Tom Lemajič in Rudi Jeseničnik. O Sloveniji v filmu sicer ni ne duha ne sluha, je pa Nikou ustvaril precej vizionarski, pandemični film, ki na svoj grški, čudaški način podaja absurdni odgovor današnjemu času.

Kako si ponovno zgraditi identiteto?

V glavni vlogi spremljamo moškega srednjih let, Arisa, ki se nekega dne usede na avtobus in popolnoma izgubi spomin. Kmalu, še z vrsto drugih podobnih primerov, pristane v bolnišnici, čakajoč, da ga kdo iz družine prepozna. Ker se to ne zgodi, ga zdravniška ekipa vključi v poseben program, kjer ga skušajo znova integrirati v vsakdanje življenje. Opremi ga s polaroidnim fotoaparatom, redno pa mu začne dobavljati kasete, prek katerih mu sporoča naloge, ki jih mora opraviti. Vsako misijo mora ovekovečiti s fotografijo in jo nalepiti v album, ki je neke vrste zdravniška kartoteka in pokazatelj njegovega napredka. Aris začne z nedolžnimi opravili, kot je na primer vožnja s kolesom, nato pa naloge začnejo postajati vse bolj zahtevne ... To je morda najbolj tipičen del sodobnega grškega filma, kjer se zdi, da so scenaristi “obsedeni” z behaviorističnimi teorijami, ki jih nato križajo z absurdnim humorjem. Najbolj tipičen predstavnik tega pristopa je scenarist Efthymis Filippou, ki je sodeloval pri skorajda vseh Lanthimosovih filmih, Nikou pa je s Stavrisom Raptisom pri ponovni integraciji “amnezirancev” ubral še bolj suh humor, ki se napaja v dediščini švedskega posebneža Royja Anderssona ... Če sta med ženskimi igralkami najbolj prepoznavna obraza grške kinematografije Angeliki Papoulia in Ariane Labed, med moškimi nedvomno najbolj izstopa Aris Servetalis (Alpe, Natakar, L), ki je s svojo minimalistično, stoično igro tudi središče Sadežev pozabe. S pandemijo pozabe pa je Nikou (scenarij je nastal pred leti) nehote dregnil v aktualne razmere in namignil, da je morda amnezija najboljše zdravilo za vse tegobe.

---