Polom Hiše Gucci

Ridley Scott je v svojem novem celovečercu Hiša Gucci precej neprepričljivo in pavšalno obdelal resnično zgodbo o “črni vdovi” Patrizii Reggiani in bolestnem ljubosumju ter hlepenju po nekdanjem življenju na veliki nogi, ki je kulminiralo v naročilu umora svojega nekdanjega moža Maurizija Guccija, dediča modnega imperija Gucci. Filmsko bombastično zmes ljubezni, razkošja, velikih ambicij in uničujočega ljubosumja je Ridley Scott zreduciral na raven povprečne melodrame, ki se občasno, nehote spogleduje še s komedijo.

Film se začne leta 1978, ko se par spozna na neki zabavi v Milanu, Patrizia (Lady Gaga) pa ob omembi imena Maurizio Gucci (Adam Driver) takoj zastriže z ušesi. Nekaj časa mladega študenta prava neopazno zasleduje in kmalu pade tudi prvi zmenek. Da je dekle sicer simpatično, a da ima predvsem koristoljubne, povzpetniške namene, prvi sprevidi Maurizijev oče Rodolfo (Jeremy Irons), ki je z bratom Aldom (Al Pacino) po smrti njunega očeta in ustanovitelja podjetja Guccia Guccija vrsto let vodil družinsko modno hišo Gucci.

Ker Maurizio kljub nasprotovanju očeta z romanco nadaljuje in se odloči, da se bo s Patrizio še poročil, oče popolnoma prekine stike z njim. Maurizio se zaposli v prevozniškem podjetju Patrizijinega očeta in zaživi običajno življenje italijanskega srednjega razreda. Maurizio, kot kaže v filmu, ni bil preveč ambiciozen tip človeka in mu je začetno življenje s Patrizio precej godilo ... A slednja je samo čakala na priložnost, da bi se Maurizio priključil podjetju. To možnost jima je ponudil stric Aldo, ki je bil poslovno najbolj proaktiven člen družbe, bolj bolehni brat Rodolfo se je v družinski hiši (čudoviti vili Necchi Campiglio v Milanu) bolj ali manj izoliral in živel v preteklosti.

Osrednja težava najnovejšega Scottovega filma je izbira jezika, in sicer igralci govorijo v angleščini s poudarjenim italijanskim naglasom, kar jim odvzame vso avtentičnost.

Z vstopom Maurizija v podjetje pa se polagoma začne polom družinskega podjetja Gucci. Ta na začetku 90. let sicer preide v roke finančnega sklada Investcorp, ki pod kreativnim vodstvom mladega vizionarja Toma Forda začne pisati zelo pozitivno zgodbo, a brez Guccijevih.

Izpuščeni nekateri člani družine

Film sta po sočni literarni biografiji Sare Gay Forden Hiša Gucci: senzacionalna zgodba o umoru, norosti, glamurju in pohlepu v scenarij predelala Becky Johnston in Roberto Bentivegna, a sta se iz neznanih in nerazumljivih razlogov precej ohlapno držala letnic dogodkov, izpustila sta tudi nekatere pomembne osebe. Na primer, Guccijeva sta se dejansko poročila leta 1972, a v filmu, ki se začne šele leta 1978, sta se poročila konec 70. let. V filmu nastopa samo njuna prva hči Alessandra, dejansko sta zakonca Gucci imela še eno hčerko Allegro. V filmu ima pomemben del še zelo turbulenten odnos med Maurizijevim stricem Aldom in njegovim sinom Paolom, ki ga igra Jared Leto. Zamolčano pa je, da je Aldo imel še tri otroke, med temi njegovo ljubljenko Patrizio Gucci, ki je danes poleg Toma Forda med najglasnejšimi kritiki Hiše Gucci Ridleyja Scotta.

Kostumografinja Janty Yates je samo za Lady Gaga pripravila 54 različnih kostumov, za Adama Driverja pa je bilo treba vse kostume zašiti po meri. (foto: Fabio Lovino)

Nekredibilna “italijanska angleščina”

Osrednja težava najnovejšega Scottovega filma je izbira jezika, in sicer igralci govorijo v angleščini s poudarjenim italijanskim naglasom, kar jim odvzame vso avtentičnost. Veliko bolje bi bilo, da bi govorili običajno angleščino in tako delovali veliko bolj naravno. Posledica te izbire je, da tudi v nekaterih precej dramatičnih trenutkih igralci zaradi “italijanske angleščine” izpadejo nehote zelo komično (najbolj očitni prizori med Aldom in Paolom). Druga zelo šibka točka Hiše Gucci je scenarij, ki je zelo bazičen in enodimenzionalen, zvezdniška igralska zasedba pa ni mogla narediti čudeža. Lady Gaga, ki je že pokazala presenetljiv igralski talent v filmu Zvezda je rojena, je v Hiši Gucci zelo prepričljiva kot radostna, povzpetniška mladenka, kasneje, ko se zadeve z Maurizijem zapletejo, je njena vloga preveč poudarjeno melodramatična. Adam Driver, eden najbolj vročih ameriških igralcev ta hip (Zakonska zgodba), dobro deluje v vlogi neambicioznega in potratnega Maurizija, Al Pacino je precej karizmatičen v vlogi večnega dandya, Jeremy Irons je prav tako razred zase in je poskrbel za enega od boljših prizorov (Paolov “triumf povprečnosti”).

Negledljivi Jared Leto

Najšibkejši igralski člen je Jared Leto, ki očitno, a tokrat na svojo veliko škodo, še vedno zelo uživa v popolnih fizičnih preobrazbah (Odred odpisanih, Klub zdravja Dallas) in odvečne protetike. Tudi v Hiši Gucci je skorajda nerazpoznaven in se skriva pod kilogrami lateksa. Tudi ta odločitev je sicer nerazumljiva, ker je bil Paolo precej običajne postave, Tom Ford pa je bil najmanj navdušen prav nad upodobitvijo Paola. Bojda je bil ekscentričen možakar, a ne tak, kot ga spoznamo v filmu, kot rahlo retardiranega povprečnega kreativca. Ob Letovi “italijanski angleščini” najbolj zabolijo tudi ušesa, številni prizori s Pacinom pa prav zaradi njega izpadejo skoraj burleskno. Omeniti je treba še moteč anahronistični glasbeni izbor, ki je precej na prvo žogo, na primer poroko Guccijevih konec 70. let spremlja skladba Georgea Michaela Faith, ki je dejansko nastala šele leta 1987.

Na področju kostumografije pa smo v varnih rokah. To je delo oskarjevke Janty Yates (Scottov Gladiator), ki je imela odprta vrata v arhive modne hiše Gucci in je skozi izbrane kose precej natančno poustvarila modni duh časa, ki se razteza čez tri desetletja. Samo za Lady Gaga je pripravila 54 različnih kostumov, za dolgina Adama Driverja pa je bilo treba zašiti vse kostume po meri.

Skratka, Ridley Scott je kljub trudu večinoma odlične igralske zasedbe in razkošne kostumografije zapravil odlično priložnost, da bi kredibilno ekraniziral eno od najbolj zloglasnih italijanskih štorij v modni industriji, in lahko samo sanjamo, kaj bi iz tega materiala lahko ustvarila, na primer, Luca Guadagnino ali pa Paolo Sorrentino.

---