Pogovoriti se moramo o Dahmerju

Ryan Murph je, kot kaže, trenutno najbolj hiperproduktivno in vroče ime v produkciji nadaljevank. Po intimnem portretu Andyja Warhola (Dnevniki Andyja Warhola), adaptaciji dela Stephena Kinga Telefon gospoda Harringa je letos udaril še z desetdelno serijo o ameriškem serijskem morilcu Jeffreyju Dahmerju (Dahmer - Monster: The Jeffrey Dahmer Story), ki se je po dveh tednih predvajanja uvrstila ob bok najbolj gledanim v zgodovini Netflixa, kot so Squid Game, Bridgerton in Stranger Things. Toda Murphy ni še končal za letos. 13. oktobra namreč prihaja na Netlix še ena njegova serija - The Watcher.

Evan Peters, stari prijatelj Ryana Murphyja (American Horror 
Story), je postregel z odlično, prepričljivo igro, ki niha med 
“krotkostjo” in agresivnimi izbruhi.
Evan Peters, stari prijatelj Ryana Murphyja (American Horror Story), je postregel z odlično, prepričljivo igro, ki niha med “krotkostjo” in agresivnimi izbruhi. 

Ryan Murphy je sicer zaslovel s komercialnimi uspešnicami, kot sta seriji Glee in American Horror Story, zadnja leta pa se je lotil tudi bolj “izbranih poglavij” iz ameriške kulture. Pred Dnevniki Andyja Warhola je za Netflix posnel seriji Hollywood o zlati dobi tovarne sanj in njenem puritanskem ustroju ter Halston, ki govori o talentiranem ameriškem modnem oblikovalcu Royju Halstonu Frowicku. Večina njegovih dosedanjih izdelkov, ne glede na to, ali obravnavajo določene teme na ležernejši ali poglobljen način, ima en skupni imenovalec. Zelo blizu mu je osvetljevanje sistemske diskriminacije v ZDA, predvsem glede spolne usmeritve in rasnega izključevanja.

Ryan Murphy je v Dahmerju, njegovem najbolj kontroverznem delu doslej, gejevsko in rasno agendo združil še z zgodbo Jeffreyja Dahmerja, enega od najbolj okrutnih serijskih morilcev v ameriški zgodovini.

Burni odzivi

V Dahmerju, najbolj kontroverznem Murphyjevem delu doslej, je gejevsko in rasno agendo združil še z zgodbo Jeffreyja Dahmerja, enega od najbolj okrutnih serijskih morilcev v ameriški zgodovini. Serija sicer vse od začetka predvajanja vzbuja mešane občutke in številne polemike. Vrstijo se odzivi družin žrtev, ki so zaradi silne gledanosti ponovno prisiljeni podoživljati zelo travmatične dogodke, novinarjev, ki opažajo nekatera prikrojevanja, oglašajo pa se tudi nekateri (temnopolti) člani tehnične ekipe, s katerimi naj bi na setu ravnali kot s tretjerazrednim osebjem. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da je lik Jeffreyja Dahmerja ponovno doživel revival. Že, ko so ga prijeli, se je ta zelo hitro uvrstil v (ne)slavni register bolestnih umov ala Charles Manson, ki se jih tako ali drugače “glorificira” z vpeljevanjem v splošni popkulturni kanon ...

Če preskočimo vso vsebino, ki je v seriji zelo natančno, a razvlečeno predstavljena, je Murphyjev Dahmer zelo problematičen, ker je večina od desetih delov izpričana skozi njegovo perspektivo. Murphy začne na koncu, z zadnjo Dahmerjevo žrtvijo, nato od drugega do šestega dela spremljamo Dahmerjevo življenje vse od otroštva do “sezone ubijanja”, ki je trajala od leta 1978 do leta 1991, ko so ga naposled le prijeli. Murphy s predstavitvijo njegovega sicer nič kaj zavidljivega odraščanja znotraj razbite družine tudi locira nekatere ključne sprožilce Dahmerjeve hude oblike psihične izprijenosti, pokaže pa tudi na številne sistemske napake v pomanjkljivi oziroma, bolje rečeno, nični obravnavi problematičnih mladostnikov, ki imajo velike težave z vklopom v običajen tok življenja. Dahmer je bil od malih nog nerazumljen čudak, ki se je že od nekdaj navduševal nad naravoslovjem, zlasti nad seciranjem povoženih živali. Slednje je v zgodnji mladosti eskaliralo v hudo spolno perverzijo. V tem pogledu velja omeniti, da je precej problematičen tudi ubran režijski pristop (kar štiri dele je režirala hčerka Davida Lyncha, Jennifer Lynch), ki pretirano estetizira oziroma skorajda romantizira Dahmerjeve morilske “rituale”.

Ubijal je v idealnem “ekosistemu”

Šele po šestem delu sicer dobimo širši pogled na celotno zadevo z zunanje perspektive, v kateri ima eno od osrednjih vlog Dahmerjeva temnopolta soseda Glenda Cleveland, ki je že dalj časa klicarila policiste in jih obveščala o sumljivem dogajanju v sosednjem stanovanju ter se dušila v groznem smradu, ki je pronical skozi zračnik v njenem stanovanju. Murphy bi moral v Dahmerju namreč dati ključen poudarek temu, da so v tem primeru odpovedale institucije na vseh ravneh, ker so bili večina žrtev tretjerazredni temnopolti geji in drugi priseljenci ter družbeni odpadniki. Dahmer pa je svoje perverzije lahko izživljal v idealnem “ekosistemu” - večinoma temnopolti soseski, kjer je kot belec pri lokalni policistih užival “poseben status”. To je tema, ki je še danes na žalost v ZDA še kako aktualna in pereča.


Najbolj brano