Phoenix ponovno blesti na temni strani

Joaquin Phoenix je v najnovejšem filmu Lynne Ramsay Nikoli zares tukaj ponovno dokazal, da so mu kompleksni liki s temačno preteklostjo in nerazrešenimi konflikti še kako pisani na kožo.

Joaquin Phoenix je v filmu Nikoli zares tukaj ustvaril še eno 
izjemno vlogo.
Joaquin Phoenix je v filmu Nikoli zares tukaj ustvaril še eno izjemno vlogo.  

Lynne Ramsay, ki je nase najbolj opozorila z izjemno psihološko študijo zagonetnega odnosa med materjo in težavnim sinom v filmu Pogovoriti se morava o Kevinu, se je tokrat odločila za predelavo kriminalke Jonathana Amesa, v kateri ima glavno vlogo Joe, ki ga obsedajo številni demoni preteklosti in mu onemogočajo zaživeti normalno življenje. Ramsayjeva te sence iz preteklosti niza v obliki “flashbackov”, iz katerih razberemo, da je odraščal z ljubečo materjo in zelo nasilnim očetom, ki se je sadistično znašal nad obema. Drugi “flashbacki” izhajajo iz obdobja, ko je Joe v ameriški vojski na misiji v nedoločenem kraju, kjer je bilo nasilje prav tako vsak dan na “jedilniku”. Danes je Joe živčna razvalina in plačani morilec, ki po naročilu strank izvaja eksekucije. Edina oseba, s katero ima dokaj “normalen” odnos, je njegova mati, pri kateri živi in skrbi zanjo. Zaplete se, ko Joe od svojega šefa prejme še eno naročilo, in sicer mora najti senatorjevo mladoletno hčer, ki je zbežala od doma, in za katero sumijo, da je končala v krempljih otroške prostitucije. Do te točke se je zdelo, da bo to še ena običajna operacija, ki jo bo plačanec Joe izpeljal kot po maslu, a tokrat se je zapletel v zelo visoke politične vode, ki so terjale še višji davek.

Celoten film sloni na izjemni in zelo poglobljeni igri Joaquina Phoenixa, ki se ponovno drži vodila - manj je več. Ramsayjeva s kamero pogosto drsi po Phoenixovem ekspresivnem obrazu in njegovem, z brazgotinami prepredenim telesom, gledalec pa se tako zelo počasi spušča v razrvano Joevo dušo. Celotno dogajanje, dasiravno je zelo brutalno (Ramsayjeva ni varčevala s krvavimi prizori), je skoraj drugotnega pomena, ko v kader stopi Phoenix. Ta je lahko istočasno hladnokrvni stroj za ubijanje in zlomljena osebnost, ki se bori s postravmatskim sindromom. Na obeh polih igre je Phoenix izjemen. Tudi struktura filma, zahvaljujoč mehki montaži in ritmično dobro podprti glasbi Radioheadovca Jonnyja Greenwooda, gladko preklaplja iz kriminalke v zelo napet psihološki triler. Lani v Cannesu je Phoenix za to vlogo osvojil zlato palmo za najboljšo glavno moško vlogo, Ramsayjeva pa za scenarij, in se je tudi držala omenjenega načela - manj je več. Vse, kar izvemo o travmatični Joejevi preteklosti, Ramsayjeva nakaže skozi flashbacke in dialoške drobce.

S to vlogo se je Phoenix tudi pridružil ikoničnim filmskim morilcem, takoj za najboljšim zadnjih let, Antonom Chigurhom (izvrstni Javier Bardem v Ni prostora za starce), ki je, podobno kot Joe, sledil strogo začrtanemu protokolu in simpatiziral s točno določenimi pripomočki. Zelo pa se je približal tudi svoji predhodni izjemni igralski kreaciji duševno razklanega scientološkega poizkusnega zajčka v Gospodarju Paula Thomasa Andersona.


Najbolj brano