Petrunija proti vsem
Peti celovečerec makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske Bog obstaja, ime ji je Petrunija je lani obredel vrsto festivalov in požel številna priznanja. Ko je napočil čas za njegovo redno kinematografsko distribucijo, pa je udaril novi koronavirus. Pred kratkim so pronicljivo feministično satiro uvrstili v videoteko spletnega ponudnika videovsebin HBO GO, v ponedeljek pa bo ta tudi na sporedu Letnega kina Silvana Furlana v Novi Gorici.
Peti film Teone Strugar Mitevske je navdihnil resnični dogodek iz
leta 2014, ko se je ženska na tradicionalni pravoslavni praznik
bogojavljenja, ki se ga udeležujejo le moški, podala v ledeno vodo
v lov za križ.
Film je navdihnil resnični dogodek. Januarja leta 2014 se je v majhnem makedonskem mestu Štip na tradicionalni praznik bogojavljenja, ki se ga udeležujejo samo moški, na lov za križ v ledeno vodo podala tudi ženska in ga na koncu tudi ujela. To dejanje je bilo za lokalno skupnost nesprejemljivo, njena neomajna odločitev, da križa ne vrne, pa je sprožila pravcati mačistični vihar v mestu.
Brezperspektivnost Severne Makedonije
Teona Strugar Mitevska in soscenaristka Elma Tataragić sta lik pogumne ženske zastavili kot svobodomiselno in neupogljivo 32-letno diplomirano zgodovinarko, ki se je pred (ne)slavnim ulovom križa precej stoično spopadala z brezperspektivnostjo makedonskega okolja in jalovim iskanjem službe. Doma pa jo je čakala še nerazumevajoča, avtoritarna mama, ki je bila slepo zaverovana, da bo hčerkin položaj rešila samo služba, ne glede na to, kaj bi morala vse pretrpeti, da bi jo dobila.
Odlična glavna igralka
Petrunijo je upodobila Zorica Nuševa, ki je na eni strani zelo prepričljivo, mestoma tudi precej boleče, pokazala na nepremostljiv prepad med njo in materjo, na drugi strani, s tem ko je dala precej vetra policistom in duhovniku, pa je pokazala zelo svojstveno emancipatorno plat. Z vztrajanjem, da križa ne vrne, se je za mlado Petrunijo namreč začela 24-urna kalvarija. Dekle so policisti priprli in jo skušali s pomočjo duhovnika prepričati, da zloglasni križ vendarle vrne, a neuspešno. Bistra Petrunija je zelo dobro vedela, da ni storila nikakršnega kaznivega dejanja in da ne morejo zoper njo uporabiti nobenih kazensko-pravnih sankcij. Mitevska in Tataragićeva sta v tem delu s precej dobrim odmerkom satire prikazali policijsko zagato okoli nezdružljivosti kazenskega in cerkvenega prava, najbolj neprepričljivo pa sta zastavili lik novinarke (precej nadležna Labina Mitevska), ki je bila sicer prva Petrunijina zaveznica in poročevalka diskriminatornega škandala v zakotnem Štipu. A Petrunija, s tem ko zatrese temelje domačega cerkvenega patriarhata in ko s svojimi bistroumnimi izjavami pusti bolj “razsvetljene” policiste brez besed, odkrije “boga” v sebi in ne potrebuje več križa, ki naj bi ji prinesel domnevno srečo.