O New Yorku, ki ga ni več
Gibljive slike
19. 02. 2021, 09.36
, posodobljeno: 15. 03. 2021, 14.12
Martin Scorsese je očitno zelo navdušen nad jezično in pronicljivo opazovalko New Yorka in ameriškega kulturnega življa nasploh Fran Lebowitz. Po dokumentarcu Public Speaking iz leta 2010, ko jo je spremljal na njenih številnih predavanjih in drugih nastopih, je pred začetkom pandemije za Netflix uspel posneti sedemdelno dokumentarno serijo Pretend it's a City, kjer je Lebowitzeva imela še več časa na voljo, da poda zelo slikovit in humoren pogled na sodobni New York, oplemeniten tudi z dragocenim pogledom v preteklost.
Fran Lebowitz je ena od ikon New Yorka, ki ga danes žal ni več. V New York je prispela v 70. letih minulega stoletja kot 18-letno dekle iz Morristowna v New Jerseyju. Danes eno najdražjih mest na svetu je bilo tedaj eno najnevarnejših, v katerega so se zaradi nižjih življenjskih stroškov zgrnili intelektualci in umetniki z vseh vetrov, ki so New Yorku še kako vdahnili dušo.
Od čistilke do taksistke
Lebowitzeva je bila del tega vznemirljivega kreativnega vrveža in je dneve ter noči preživela v številnih kultnih lokalih in klubih ter spoznavala najrazličnejše ljudi. Na začetku se je preživljala z vrsto priložnostnih del, od čistilke do pisateljice pornografije, nikoli pa ni delala kot natakarica, ker, kot pravi, je tedaj ta služba kot “predpogoj” zahtevala tudi spolni odnos z delodajalcem. V seriji z velikim žarom v očeh opisuje svoje delo taksistke, kar je bilo za ženske takrat precejšnja redkost, omeni pa tudi svoj tedanji avtomobil znamke checker, s katerim je, kot pravi, imela svoje “edino monogamno razmerje v življenju”.
Približno tri leta po svojem prihodu v New York pa se je Lebowitzeva začela bolj ali manj preživljati s pisanjem. Med njenimi znanimi prijatelji iz tistega obdobja je Andy Warhol, za čigar revijo Interview je, na primer, kar deset let pisala filmske kritike. Do njega, sodeč po nekaterih izjavah v seriji, ni gojila pretiranega navdušenja. Lebowitzeva pa je bila velika prijateljica ameriške pisateljice in prve temnopolte Nobelove nagrajenke Toni Morrison, ki je umrla leta 2019, Scorsese pa se njunemu dolgoletnemu prijateljstvu pokloni z enim arhivskim izsekom njunega pogovora, iz katerega je začutiti pristno prijateljstvo, ki ju je povezovalo vrsto let.
Neprepoznavni New York, kjer je prevladala “kultura denarja”
Iz sedmih polurnih epizod sicer vseskozi veje nezadovoljstvo Lebowitzeve nad tem, kako neprepoznaven je postal New York, kot najbolj neznosen del pa označi turistično oblegani Times Square. Scorsese jo večkrat tudi posname tjakaj, ko se prebija skozi množico ljudi in s srepim pogledom prebada okolico. A New York je postal neznosen tudi zaradi v nebo vpijočih cen nepremičnin. V eni od epizod tako v svojem prepoznavnem humornem slogu opisuje sizifovo pot do nakupa lastne nepremičnine. Ker je strastna “knjigofilka” in ima več kot 10.000 knjig v svoji zbirki, je potrebovala stanovanje z zelo obsežno kvadraturo. Ko je končno našla ustrezno stanovanje na Manhattnu in zanj odštela 3,1 milijona dolarjev, so začele cene nepremičnin v mestu padati. Kot pravi, s finančnimi operacijami ni imela nikoli srečne roke in doda primer, da ko se je odločila prodati nekaj Warholovih slik, je umetnik kmalu zatem umrl, cene njegovih del pa so poskočile v nebo. A to so sladki problemi premožnih Newyorčanov …
Vedno hihitajoči se Martin Scorsese in Fran Lebowitz (foto vir: Netflix)
Scorsese je morda največji oboževalec Lebowitzeve
Zanimivo je, da Lebowitzeva ne uporablja računalnika, pametnega telefona ali družbenih omrežij, a njena hudomušna razmišljanja, ki še kako zadenejo v srčiko problemov njenega mesta, še vedno najdejo pot do ljudi. Lebowitzeva, ki sicer od sredine 90. let ni izdala nobene nove knjige, ima tudi dolgoletno kilometrino nastopanja v javnosti, njena predavanja pa so praviloma razprodana. Velik del Scorsesejeve serije je tako sestavljen tudi iz teh nastopov ter številnih gostovanj na televiziji, ki jih preprede še s številnimi posrečenimi popkulturnimi izseki iz preteklosti. Edini, a malce moteč del serije, je neprestano Scorsesejevo hihitanje. Kot kaže, je eden največjih oboževalcev Lebowitzeve kar kultni režiser sam. Ta se verjetno prepozna v številnih opažanjih Lebowitzeve. Tudi on se je umetniško profiliral v najbolj vznemirljivem obdobju New Yorka 70. in 80. let minulega stoletja ter v film (Taksist, Ulice zla) ujel vso tedanjo mračnost in svetlobo tega mesta.