Maradona tudi rešitelj življenja

Minuli teden je Netflixovo ponudbo dopolnil najnovejši film Paola Sorrentina Bila je božja roka, ki je njegovo najbolj avtobiografsko delo doslej. Ta je poklon njegovemu rojstnemu Neaplju in najbolj svetlemu športnemu obdobju tega mesta, ki ga je s svojim prihodom v neapeljski nogometni klub za veke vekov zaznamoval veliki Diego Armando Maradona. Toda zadnji Sorrentinov film ni samo to ...

Paolo Sorrentino je v svojem najnovejšem celovečercu zaoral po 
svoji preteklosti in odraščanju v Neaplju.
Paolo Sorrentino je v svojem najnovejšem celovečercu zaoral po svoji preteklosti in odraščanju v Neaplju. 

Že uvodoma, v skorajda nadrealističnih tonih, Paolo Sorrentino oriše srečanje z enim neapeljskim “božanstvom”, sicer glavnim zavetnikom mesta, San Gennarom, zatem, po precejšnjih ugibanjih, sledi dokončna potrditev - v Neapelj je leta 1984 prispelo še eno “božanstvo” - Diego Armando Maradona, mnogi Neapeljčani pa še danes trdijo, da obstaja Neapelj pred prihodom Maradone in po njem. Kakorkoli, v najnovejšem Sorrentinovem filmu je obsesija Neapeljčanov z domačim nogometom in velikim argentinskim nogometašem sredi 80. let vseprisoten leitmotiv, toda ta je bolj v ozadju filma, glavni Sorrentinov fokus je namreč na družini, na burnih dinamikah, ki so poganjale njihove odnose. Posebna poglavja pa so posvečena soočanju s travmo, žalovanjem in iskanjem svojega prostora pod soncem.

Ljubeča in temperamentna družina

Sorrentinov alterego Fabietto Schisa (Filippo Scotti) je imel zelo ljubeč odnos z očetom bankirjem (vedno markantni Toni Servillo), mamo gospodinjo, ki je zelo rada ušpičila kakšno posrečeno potegavščino (Teresa Saponangelo), in starejšim bratom Marchinom (Marlon Joubert), ki se je želel preizkusiti v igralstvu, ter sestro Danielo, ki je iz neznanega razloga vedno čemela na stranišču in jo vidimo samo v enem prizoru.

A tu je še njihova razširjena, fellinijevsko karikirana neapeljska družina. Eden od najboljših prizorov je nedvomno poletno družinsko srečanje v vili izven Neaplja, ko spoznamo kopico zelo izstopajočih sorodnikov. Med bolj grotesknimi sta impozantna babica (Dora Romano), ki je ne glede na letni čas vedno odeta v krzneni plašč in se samozadostno baše z buffalo, ter novi izvoljenec družinske članice, ki ima težave z glasilkami in govori s pomočjo naprave, ki umetno generira njegov glas (Alessandro Bressanello). A največ pogledov na tem srečanju lovi privlačna teta Patrizia (Luisa Ranieri), s katero mladi Fabietto stke posebno vez. Zelo bizaren lik je tudi tako imenovana Baronesa (Betty Pedrazzi), sicer ostarela soseda in vdova, ki kot senca spremlja dogajanje v stanovanju Schisovih.

Ponovno hommage Felliniju

Sorrentino tudi tokrat niti najmanj ne skriva svoje fascinacije nad Federicom Fellinijem in v film zelo posrečeno vtke tudi neposreden hommage velikemu mojstru italijanskega filma. Fabiettov brat si je namreč veliko obetal od avdicije pri Felliniju, a ta ga je zavrnil zaradi preveč konvencionalnega videza ... Medtem pa nam Sorrentino v čakalnici razkaže veličastno plejado posebnežev, ki so vedno zasedali posebno mesto v Fellinijevi kinematografiji.

Druga polovica filma je posvečena iskanju svoje lastne poti, a pri tej, očitno, ni igral glavne vloge Fellini, temveč znani neapeljski režiser Antonio Capuano (Polvere di Napoli, Luna rossa …). Zadnji del filma, ko se Fabietto zaplete v dolg pogovor s Capuanom, je sicer tudi najbolj šibek del filma, saj Sorrentino zaide v pretirano teatralične vode. A prav v tem pogovoru izvemo, zakaj se je Sorrentino vendarle odločil za filmsko pot. “Resničnost je slaba,” slišimo, film pa odpira pot domišljiji, ki je lahko zelo neobremenjena z resničnim svetom.


Najbolj brano