Ko Lolita pride v zakotno mestece
Gibljive slike
15. 06. 2018, 06.00
, posodobljeno: 27. 12. 2018, 18.38
Španska režiserka Isabel Coixet se je po dveh večjih mednarodnih uspešnicah Skrivno življenje besed in Moje življenje brez mene vrnila z dramo Knjigarna, postavljeno v zakotno obmorsko britansko vas konec 50. let minulega stoletja.
Isabel Coixet je v zadnjem obdobju večinoma snemala v Španiji, po dolgem času pa se je lotila večjega mednarodnega filmskega projekta s pomembnimi igralskimi imeni.
Uporniški knjižni molj
V glavni vlogi pogumne in uporne ljubiteljice knjig, ki se odloči v izmišljenem britanskem mestecu Hardborough odpreti zelo dobro založeno knjigarno, je Emily Mortimer. Ta je nase najbolj opozorila z izvrstno upodobitvijo neupogljive odgovorne urednice informativnega programa v televizijski nadaljevanki Uredništvo. V Coixetovi Knjigarni igra zelo načitano in solidarno žensko upornega duha, lokalna skupnost pa ji začne metati polena pod noge. Razlog? Po mnenju preprostih prebivalcev knjigarna v Hardborough ne sodi. Toda neustrašne knjigarnarke Florence Green to ne ustavi in začne v svoji knjigarni kmalu po odprtju prodajati še prevratniška dela Rayja Bradburyja, kaplja čez rob pa je 250 izvodov Lolite Vladimirja Nabokova, ki so povzročili precejšnji šok v mestu.
“Kdor vse razume, se umsko poleni”
Najbolj vplivni članici lokalne skupnosti Violet Gamart (elegantno pronicljiva Patricia Clarkson), ki je imela drugačne načrte s hišo, v kateri je nastala knjigarna, nato Greenovi napove vojno - Gamartova v mestu odpre še eno knjigarno. Edina načitana duša v Hardboroughu je samotar Edmund Brundish (Bill Nighy), ki Greenovo vzame v bran pred brezbrižno in apatično lokalno skupnostjo in s katerim knjigarnarka splete posebno vez. Gre namreč za prvo osebo, s katero lahko po 16 letih od smrti moža sproščeno in kompetentno diskutira o književnosti. Eden najbolj genialnih citatov v povezavi z Lolito izusti prav Brundish: “Prebral sem Lolito, kot ste me prosili. Dobra knjiga je, zato bo kar prav, če jo poskusite spraviti v prodajo. Ljudje v Hardboroughu je ne bodo razumeli, a ima tudi to svoje prednosti. Kdor vse razume, se umsko poleni.”
Umori na podeželju, brez umora
Isabel Coixet je film začela zelo britansko stereotipno, skorajda v slogu Umorov na podeželju. Hardborough prikaže namreč kot idilično, mirno obmorsko britansko mestece s svojimi skrivnostmi. Coixetova, podobno kot v omenjeni britanski nanizanki, da precej poudarka tudi na stranske like, za katere imamo vedno občutek, da imajo še nekaj za bregom. Po “umoru” - odprtju knjigarne - pa iz tega idiličnega tona Coixetova preklopi v dokaj dramatične vode, v katerih je veliko bolj domača in prepričljiva. Rahločutna obravnava tematike - intelektualne odprtosti v zaplankanem kraju - pa v drugem delu filma tudi z izjemno igro Mortimerjeve pride veliko bolj do izraza.