Igra iskanja lastne spolne identitete

Italijanski režiser Luca Guadagnino, ki je zlasti zaslovel s pretanjeno gejevsko romanco Pokliči me po svojem imenu, se je v svoji prvi nadaljevanki, naslovljeni Taki smo (We are who we are), ponovno vrnil v milje tenkočutnega odkrivanja lastne spolne identitete in soočanja z družino ter širšo okolico.

Motor serije Taki smo je iskriv in navdihujoč odnos med Fraserjem 
(Jack Dylan Grazer, desno) in Caitlin (Jordan Kristine Seamon).
Motor serije Taki smo je iskriv in navdihujoč odnos med Fraserjem (Jack Dylan Grazer, desno) in Caitlin (Jordan Kristine Seamon). 

Če nas je v Pokliči me po svojem imenu popeljal v slikovito pokrajino okoli mesta Creme v Lombardiji, je tokrat Luca Guadagnino zgodbo, ki jo je napisal tudi z enim od mednarodno najbolj prepoznavnih italijanskih sodobnih pisateljev Paolom Giordanom, postavil v ameriško vojaško oporišče v objemu spokojne lagune v bližini Chioggie. V glavni vlogi spremljamo najstnika Fraserja Wilsona (odlični Jack Dylan Grazer) in Caitlin Poythress (obetavna Jordan Kristine Seamon), ki ju poveže njuna “drugačnost”.

Kompleksni družinski situaciji

Fraser je sicer novinec v bazi, saj je njegova mama (Chloë Sevigny) prevzela vodenje oporišča, že v prvih dneh pa ga očara Caitlinina pojava, ki se ji skuša nerodno približati tako, da jo sprva fotografira s telefonom. Polagoma najstnika vzpostavita globoko prijateljsko vez, vsak od njiju pa se poda na svoja ljubezenska pota. Prav Fraser pa je s svojo načitanostjo, razgledanostjo in odprtostjo ključen v Caitlinem odkrivanju svoje spolne identitete. Igralsko bolj izkušeni Grazer in Seamonova, ki je odigrala svojo prvo filmsko vlogo, sta se v seriji precej spontano in nepretenciozno podala na to zagonetno pot odraščanja in prvih ljubezenskih izkušenj, Guadagnino pa je prikazal dve diametralno nasprotni si in precej kompleksni družinski situaciji. Fraser namreč izhaja iz liberalnega družinskega okolja in odrašča z dvema materama, Caitlin pa iz bolj tradicionalnega, ameriškega mačističnega okolja, kjer njena drugačnost zaradi vojaškega okolja in ljubečega odnosa z očetom sprva ni vzbujala neke posebne pozornosti. Največ težav ima presenetljivo Fraser, ki je s svojo biološko matero (Sevigny) v nenehni “vojni”. Edini učinkoviti blažilec Fraserjevih agresivnih in živčnih izpadov pa je alkohol, s katerim ga zalaga tudi mati, da bi ga pomirila.

Mladostniški nihilizem vs. patriotizem staršev

Serija se sicer dogaja leta 2016 in v njenem ozadju, večinoma prek televizijskih zaslonov, odzvanja začetek vladavine Donalda Trumpa, Guadagnino pa se izogne neposredni kritiki, ampak prikaže zelo zanimivo dihotomijo med mladostniškim nihilizmom nasproti patriotizmu njihovih staršev. Sprva je filmska ekipa sicer dobila dovoljenje za snemanje v vojaškem oporišču v Vicenzi, ki pa je Guadagnina zelo presenetilo, saj ni podal preveč idealne podobe življenja v ameriški vojaški “oazi” na tujih tleh. Ko so nadrejeni vendarle bolj natančno prebrali scenarij, so ekipi seveda odklonili gostoljubje in za nekaj časa se je zdelo, da bo projekt padel v vodo. Toda HBO je primaknil še nekaj denarja in dal zgraditi približek vojaške baze, tako da se je snemanje lahko začelo.

Guadagnino, ki je v vseh svojih prejšnjih filmih (razen Suspirie) ustvarjal filmske razglednice “belle Italie”, je tokrat bolj surovo realističen in minimalističen, a še vedno ohranja poetičnost. Motor serije je iskriv in navdihujoč odnos med Fraserjem in Caitlin, za katera bi lahko dejali, da poosebljata malce tudi Guadagnina. Kot je povedal režiser v več intervjujih, se je v času odraščanja tudi on počutil kot tujec. Guadagnino, ki ne skriva svoje homoseksualnosti, se je rodil v Etiopiji, alžirski materi in italijanskemu očetu, nato so se z družino preselili v Palermo, kasneje pa v Rim in še v Milano. Kot pravi, se nikoli nikjer ni počutil doma, kar pravzaprav velja tudi za mladino, ki odrašča v ameriških vojaških bazah po svetu in nikjer ne požene korenin.


Najbolj brano