50 let humorja in premikanja mej

Brata Ron in Russell Mael, neutrudna motorja dokaj nepoznane zasedbe Sparks, imata za seboj več kot 50-letno kilometrino v ustvarjanju glasbe, že vse od njunih začetkov pa ju je zelo privlačil tudi film. Po spodletelih projektih z Jacquesom Tatijem in Timom Burtonom sta letos dočakala kar dva filma.

Brata Ron (levo) in Russell iz dua Sparks je marsikateri glasbeni navdušenec bolj 
povezoval tudi z evropsko art pop glasbeno sceno kot pa z ameriško, kjer sta 
dejansko začela graditi kariero.
Brata Ron (levo) in Russell iz dua Sparks je marsikateri glasbeni navdušenec bolj povezoval tudi z evropsko art pop glasbeno sceno kot pa z ameriško, kjer sta dejansko začela graditi kariero. 

Po njuni ideji, prispevala pa sta seveda tudi glasbeno podlago, je eden od najbolj svojstvenih sodobnih francoskih režiserjev Leos Carax posnel muzikal Annette, ki ga bodo predvajali v sežanskem kulturnem domu prihodnji četrtek. Na letošnjem festivalu Sundance pa je bila premiera dokumentarca The Sparks Brothers, ki je odlično predogrevanje in v katerem je režiser Edgar Wright osvetlil njuno zelo razgibano glasbeno kariero.

Marsikateri glasbeni navdušenec verjetno ni še nikoli slišal za ameriško zasedbo Sparks, nedvomno pa pozna bende, na katere sta brata Mael imela izjemen vpliv. Zvočno sta namreč prehitela bende kalibra, kot so Kraftwerk, New Order, Depeche Mode in še številne druge. Najbolj prelomen je bil sicer njun osmi album iz leta 1979 No. 1 in Heaven, ki ga je produciral italijanski disko mag Giorgio Moroder in s katerim so odprli novo poglavje v glasbeni zgodovini - synth pop.

Člani Joy Divison stalno poslušali Sparkse

Bobnar zasedbe Joy Division Stephen Morris je povedal, da so ob snovanju njihove kultne skladbe Love Will Tear Us Apart neprestano poslušali omenjeni album ter uspešnice Franka Sinatre. Prav tako je Peter Hook iz zasedbe New Order dejal, da je No. 1 in Heaven zelo vplival na spremembo njihovega zvoka, ki se je začela s pesmijo Temptation iz leta 1982. V dokumentarcu Wright, sicer režiser s precejšnjim občutkom za pop kulturo in njene bizarne obvode (Shaun of the Dead), postreže s pestro paleto glasbenikov, ki opišejo pomen zasedbe Sparks znotraj glasbene zgodovine. V dokumentarcu se tako pojavijo Beck, Flea (Red Hot Chili Peppers), Steve Jones (Sex Pistols), Alex Kapranos (Franz Ferdinand), že omenjeni Morris, Gillian Gilbert (New Order), Vince Clarke (Depeche Mode), Andy Bell (Erasure), Thurston Moore (Sonic Youth), Nick Rhodes (Duran Duran) … Pred kamero mu je uspelo zvabiti tudi nekatere nekdanje člane zasedbe, osrednji del dokumentarca pa sta seveda hudomušna brata Mael, ki z veliko mero humorja opisujeta vse vzpone in padce v njunem 50-letnem zelo predanem, a bizarnem glasbenem udejstvovanju, polnem ironije. Sodeč po dokumentarcu sta brata Mael sicer velika ljubitelja angleškega humorja in garača, ki sta svoje življenje gradila izključno okoli glasbe in načela biti zvest samim sebi in ne nareku založb.

Zelo dragocen del dokumentarca je tudi obsežno arhivsko gradivo, kjer je zelo razvidna njuna težnja po konstantni evoluciji zvoka in poigravanju z njuno vizualno podobo, kjer najbolj izstopa Ron s svojo “hitlersko” držo. Kot kaže, pa sta zelo razsodno ravnala tudi s financami, saj sta si lahko tako privoščila brezkompromisno glasbeno ustvarjanje v času, ko sta malce poniknila v pozabo (predvsem konec 80. in začetek 90. let je bilo zanju precej kritično obdobje).

Nova renesansa in kulminacija z Annette

Z razvojem tehnologije in možnostjo ustvarjanje glasbe doma je njun produkcijski proces dobil nov zagon, v zadnjih letih pa doživljata pravcato renesanso. Odkrivati jih namreč začne vse več novejših zasedb, na primer Franz Ferdinand, s katerimi so tudi koncertirali in ustvarili skupen album. Ponovno so se jima začela odpirati tudi vrata v svetu filma, ki sta ga vedno čislala, oba sta sicer tudi študirala film.

Po nerealiziranih sodelovanjih z velikanom francoskega filma Jacquesom Tatijem v 70. letih za njegov zadnji, sicer nikoli neposneti film Confusion in Timom Burtonom v 90. letih, ki naj bi ekraniziral manga opero Mai, The Pshycic Girl, sta brata Mael pred približno osmimi leti Leosu Caraxu, enemu od najbolj vznemirljivih sodobnih francoskih režiserjev (Holy Motors, Pola X) in fenu zasedbe Sparks, predstavila še eno idejo za filmski projekt. Trojica se je, kot kaže, zelo dobro ujela in Carax je posnel svoj prvi angleško govoreči film z zvezdniško igralsko zasedbo. V glavnih vlogah vizualno zelo nabitega muzikala sta Marion Cotillard in Adam Driver, na zadnjem filmskem festivalu v Cannesu pa je Carax odnesel zlato palmo za režijo. “Duo Sparks sem odkril pri kakšnih štirinajstih letih. V neki trgovini na La Défense sem ukradel njun album Propaganda, ker mi je bil všeč ovitek. Kmalu zatem sem ju v pariški Olympii videl nastopati v živo. Propaganda in njun naslednji album Indiscreet sta vse odtlej del mojega življenja. Mislim, da brez njiju ne bi nikoli naredil tega, o čemer sem sanjal že od začetka kariere: posneti filma v glasbi.”


Najbolj brano