Gianna in Francesco pregnala dež in priklicala sonce, zvezde

Glasbeni legendi sta se izkazali, vremenska napoved pa k sreči ne: 70-letni Francesco De Gregori je sinoči v parku sredi Gradeža z velikimi uspešnicami in krepkimi raritetami takoj pregnal prve kapljice in na nebo priklical zvezde, že dan prej je tri leta mlajša Gianna Nannini zgodaj popoldne s krasnim raskavim glasom strastno napolnila osončen travnik ob zgornjem Belopeškem jezeru.

Odpri galerijo

BELOPEŠKA JEZERA, GRADEŽ > “Grozljiva plat tega virusa je osamljenost,” je Gianna Nannini lani med pomladno karanteno zapisala na instagramu in akustični koncert prenašala kar iz svojega milanskega doma. Dobro leto pozneje se je tudi ona naposled vrnila na oder, pred poslušalce, ki živo kulturo pogrešajo kakor ustvarjalci. To je bilo zelo lepo videti pod žgočim soncem pri Belopeških jezerih, kjer je zvezdnico v sodelovanju z agencijo Azalea gostil festival No Borders; na slednjem, ki zgledno presega meje, povezuje sosednje narode, širi dober glas o regiji in spodbuja zeleno okoljsko politiko, so te dni nastopili še Manu Chao, Ludovico Einaudi, trio, ki ga sestavljajo Stefano Bollani, Enrico Rava in Trilok Gurtu ...

Od Me and Bobby McGee do Bello e impossibile

Gianna Nannini je konec sedemdesetih let v Milanu študirala klavir in kompozicijo, na univerzi v Toskani je leta 1994 diplomirala iz filozofije, od leta 1976 je nanizala dvajset studijskih albumov, prodala na milijone plošč, se poslušalcem doma in v svetu prikupila z lepo četico velikih uspešnic, največ ušes pa dosegla, ko je leta 2010 pri 56 letih rodila hčer in jo za povrh povila s partnerko.

Kantavtorica, marsikomu znana tudi kot starejša sestra nekdanjega dirkača Formule 1 Alessandra Nanninija, je pred petimi leti v tržaškem Rossettijevem gledališču zbirko uspešnic Hitstory predstavila na udarnem koncertu s petčlanskim bendom, godalnim sekstetom in spremljevalnima pevkama, v soboto pa jo je na festivalu No Borders za klavirjem spremljal le Christian “Noochie” Rigano iz italijanskega Tržiča, Monfalcona. Na turneji Piano e forte pevka koncert odpre z naslovno pesmijo svojega 20. studijskega albuma La differenza, izdanega predlani.

Ob pogledu na travnik, bližnje jezero, gozdove in gore je onemela, takoj zatem pa z ljudmi delila občudovanje kraja, na katerem se imajo čast spet družiti, zares, v živo, povezani z dobrimi starimi in novimi pesmimi. Sledile so priredba pesmi skupine CCCP Fedeli alla linea Amandoti, svet brez meja je opevala v štiri desetletja stari Ragazzo dell'Europa, med še starejšo Americo je podivjala, skočila na klavir in norela tam, na akustično kitaro pa je zaigrala med Sei nell’anima in naslednjo, ki je poprej sicer ni uvrstila v repertoar, a jo je pičilo, da bi jo zapela - italijansko prepesnitev zimzelene Me and Bobby McGeeKrisa Kristoffersona, ki ji je svetovno slavo prinesla Janis Joplin. Kajpada, v tem času tembolj prijajo in nas osvobajajo pesmi o vandranju po svetu, čez vsakršne meje.

Ljudstvo ji je pritegnilo pri hitih Fotoromanza, I maschi, Io, Bello e impossibile, Meravigliosa creatura ... Pianist je mojstrsko, tako silovito kakor tenkočutno prebiral tipke tako velikega klavirja kakor sosednjih klaviatur, med nekaj skladbami je obenj prisedla pevka, zaigrala sta štiriročno, zvok pa so krepili še posneti ritmi.

“Zmagali smo!” je široko nasmejana Gianna Nannini vzkliknila ob izteku koncerta in z rojaki letošnjemu triumfu na evropskem nogometnem prvenstvu nazdravila s himno svetovnega prvenstva leta 1990 Un'estate italiana.

Nekaj minut prej je pevka glas posodila še diamantu v repertoarju, izjemni Diamante, ki sta jo skovala njena kolega - za glasbo je poskrbel Zucchero, za besedilo pa Francesco De Gregori, ki se je v naši soseščini oglasil dan pozneje.

S kitaro zoper fašizem

De Gregori, v Rimu rojen pred 70 leti, je sinoči na oder v Parku vrtnic (Parco delle Rose), kjer ga je gostil festival Sredozemski valovi (Onde Mediterranee), prikorakal sam s kitaro in orglicami. “Tako sem začel kariero, ko vas še ni bilo,” je polaskal občinstvu, v katerem pa je bilo poleg mladine tudi precej njegovih vrstnikov. S kitaro greš laže naokrog, je pojasnil in se pošalil, da njegov prijatelj in kolega Antonello Venditti s sabo ni mogel povsod vleči velikega klavirja.

Občinstvo je nasmejal z anekdoto iz časov, ko je sam s kitaro nastopal kot uvodna točka na koncertih priljubljene metalske skupine in šel njenim oboževalcem na živce. Tam in takrat so se obiskovalci požvižgali nanj, sinoči pa so v Gradežu pozorno prisluhnili že uvodnim Cose, L'uccisione di Babbo Natale in A Pà. Po slednji, posvečeni oboževanemu Pasoliniju, je kantavtor na oder poklical šestčlanski bend in zagrmele so tako uspešnice kakor koncertne rarirete, mojstrske pesmi o zgodovini, ki jo soustvarjamo vsi, o fašistih, o teroristih, o beguncih, o vojnah, o nogometaših, o Titaniku, na katerem po srečni prihodnosti zaman koprnijo vsi mogoči družbeni sloji, pesmi o najrazličnejših usodah, kajpada tudi in zlasti o ljubezni ... Ob krepkem prepletanju električnih kitar, orglic, orgel, klavirja, bobnov in tolkal so se vrstile tako glasne in ognjevite kakor tudi tišje in nežnejše: Scacchi e tarocchi, La testa nel secchio, La storia, Caterina, Titanic, Il cuoco di Salò, Nero, Alice, Sangue su sangue, Pezzi di vetro, Generale, Rimmel, La leva calcistica della classe '68, Buonanotte Fiorellino, Sempre e per sempre, Cercando un altro Egitto, v dodatku pa naprej Il vestito del violinista. Nakar se je De Gregori tako organizatorjem kakor občinstvu zahvalil in pozval k spoštovanju vseh ukrepov, da bomo čimprej koncerte spet uživali nerazmaknjeni in bliže odru.

Občinstvo, sredi parka objeto v venčku iz borovcev, je pritegnilo še sklepni Viva l'Italia, jedki odi domovini, v kateri se divje prepletajo nasprotja. Da je muzika na boljši polovici Italije, je kajpada odveč poudarjati.  

---