Ervin Fritz: “Bil sem in ostajam socialist”

Danes 80. rojstni dan praznuje Ervin Fritz, pesnik in dramatik, ki je lani “za razigranost pesniškega jezika in za prispevek k slovenski literaturi in umetnosti” na Veronikinem večeru v Celju prejel zlatnik poezije za življenjsko delo.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Ne, Ervinu Fritzu pipica navdiha še ni presahnila. Debelega pol stoletja po odmevnem prvencu Hvalnica življenja (1967) je predlani pri Knjižni zadrugi izdal “malo briljantno komedijo s petjem in nacionalno katastrofo” Slovenska kura ali Devica Marija začne trenirati boks, lani pa Savinjčanke, pesniško zbirko v domači savinski govorici.

Še zmeraj pesni in se upira; je med 53 podpisniki aktualnega Pisma o janšizmu, v katerem kulturni ustvarjalci med drugim ugotavljajo: “Zmeraj bolj jasno je, da si ta politika poskuša slovensko družbo podrejati s podžiganjem in stopnjevanjem ideoloških nestrpnosti in razdorov, z razvrednotenjem, marginalizacijo in razkrojem kulturne živosti in samozavesti, s protiintelektualizmom, zastraševanjem, z vzorčnim vnašanjem tujih nacionalizmov, s težnjo po izključevanju ter izničevanju drugih in drugače mislečih, z uveljavljanjem paravojaških enot in policijskega šikaniranja, z brezobzirnim strankarskim aktivizmom, selektivnim populizmom, s podrejenostjo kultu vodje in enoumjem.”

Ob njegovem jubileju ponovno objavljamo daljša intervjuja, ki smo ju z Ervinom Fritzem napravili v letih 2006 in 2009. V njiju je povedal marsikaj, čemur velja prisluhniti še danes.

Ervin Fritz leta 2006, ko je prejel Veronikino nagrado za Ogrlico iz rad, najboljšo pesniško zbirko leta 2005.

Ervin Fritz leta 2006: “Revolucija pod kontinenti le še brbota”

Desetletje po tistem, ko so naši pesniki v verze lovili hlad mehaniziranega sveta pod svinčenimi zvezdami, je slovenska poezija priznala, da se je naveličala podobe svojega plemena in se odselila. On pa je ostal. Pisalo se je leto 1967 in izdal je zbirko z izzivalnim naslovom Hvalnica življenja. Ko so se drugi selili, je razdajal svoje srce: pol ga je podaril mami, pol pa Zvezi komunistov.

Ervin Fritz, 27. junija 1940 v Preboldu rojeni pesnik, dramatik, prevajalec in dramaturg, ki je na RTV Slovenija dolga leta skrbel za otroški program, je pred dnevi v Celju prejel Veronikino nagrado. Izbor njegovih pesmi Ogrlica iz rad so razglasili za najboljšo pesniško zbirko minulega leta.

Pesnika radoživosti, ki je doslej nanizal deset zbirk duhovite, trpke in kosmate poezije, smo obiskali v šestem nadstropju ljubljanske stolpnice. V njegovo stanovanje sije sonce, psička Bibi tiho dremlje, pesnik pa jo skorajda zavistno opazuje. Med njima je gora rokopisov ...

Ste zadnje čase vseskozi tako zaposleni ali le izjemoma?

“Zdaj sem že dobra tri leta v pokoju. Poklicnega dela ni več, literarno pa ostaja. Pravkar sem Mladinski knjigi oddal zbirko otroških pesmi Vrane. Vse pesmi govorijo o teh neverjetno simpatičnih in zanimivih pticah, na katere ljudje lepimo vse mogoče človeške lastnosti. So pač dober objekt za tovrstno početje. To bo res posebna zbirka za otroke. Ne vem, ali je na Slovenskem že izšla kakšna podobna. Imamo tematske zbirke, kot je Pavčkova Čenčarija, ali pa pesmi o Pedenjpedu, Cicibanu in Najdihojci, a mojih pesmi ne bo povezoval človeški, ampak živalski lik. Poleti sem pričel pisati tudi novo igro, na katero sem se dolgo pripravljal. Naslov je Posli plemenitega gospoda Franca Tahija ali Neusmiljena gospoda. To bo biografska drama o plemenitem gospodu, ki je v dobršni meri sam sprožil veliki slovensko-hrvaški kmečki upor pod vodstvom Ambroža Matije Gubca. Plemeniti gospod Tahi je renesančna, velika, večdimenzionalna figura, zelo zanimiva za literarno obdelavo. V tej drami bom skušal prikazati, kako deluje veliko zlo. Seveda bom potegnil tudi vzporednice s sedanjim časom, a kljub temu sedanjosti ne nameravam prikazovati v zgodovinskih kostumih. Raje bom poiskal tiste silnice, ki delujejo v obeh dobah.”

Katere so te silnice?

“Težko odgovorim, saj sem šele na začetku dela. Odgovorila bo drama, ki šele nastaja.”

A tovrstnega pisanja ste se verjetno lotili, ker ste med obema časoma opazili določene vzporednice?

“Ja, ta vzporednica je zlasti totalna amoralnost pri grabljenju denarja. Brezobzirnost. Tega je v sodobnem svetu več kot preveč. Tahija bom upodobil, ker je velika zgodovinska osebnost. Kmetje, ki so se mu uprli, so se sprva upirali njegovim posameznim dejanjem. Kasneje so se odločili, da ga raje kar odstranijo z njegovega lastnega gradu. Ko so videli, da to ne bo šlo tako zlahka, so se odločili za drugo pot: odpravljati so začeli fevdalni družbeni red. Po vsej deželi so hoteli napraviti tak potres, ki bi Tahijeve gradove prekucnil kot kurnike. V potresu naj bi se porušilo vse, kar je na svetu krivičnega. Bratko Kreft je v drami Velika puntarija opisoval kmečki punt, jaz pa se osredotočam na zlo.”

Mar po pomeni, da je v sedmih desetletjih, ki so pretekla od Velike puntarije do vaše drame, zlo zmagalo nad upornostjo?

“Hja, če lahko uporabim marksistično-hegeljansko izrazje, lahko rečem, da to izraža trenutno depresijo, v kateri se je znašel svetovni duh upornosti.”

Kaj je privedlo do takšne pasivnosti?

“Zgodovina ni premočrtna. Uporna revolucionarna sila je usahnila. Doživljamo desetletja, ko revolucija pod kontinenti le še brbota, a ne izbruhne. Seveda pa so nasprotja v svetu tako silovita, da se današnja, za nekatere idilična podoba sveta ne bo dolgo obdržala. Nasprotja bodo prej ali slej planila drugo v drugo.”

Režimski pesniki nekoč in danes

Leta 1992 ste dejali, da se vam Slovenci zdijo srečni.

“Ja, tedaj sem bil navdušen nad osamosvojitvijo. Zdi se mi, da je bila moja ugotovitev o srečnih Slovencih kolikor toliko pravilna, pa čeprav se je že od začetka vedelo, da osamosvojitev prinaša trše čase za slovenstvo. Slovenstvo danes živi nevarnejše življenje kot v Jugoslaviji. Smo bolj na prepihu, kar me ne osrečuje najbolj. Danes so nevarnosti večje, česar pa se ne zavedamo. Nevarnosti v našo hišo silijo skozi okna in vrata, mi pa se obnašamo, kot da jih ni.”

Kakšne nevarnosti? Globalizacija?

“Med drugim. Globalizacija, pa tudi logika svetovnega kapitala, ki se požvižga celo na interese velikih narodov, da o malih narodih sploh ne govorimo. Ne gre namreč samo za nevarnost atomske vojne in globalne barbarizacije sveta. Na nas prežijo še druge nevarnosti. Recimo ta, da nas bodo na civiliziran način asimilirali in našo nacionalnost napravili odvečno. In to lahko storijo brez dramatičnih etnocidov, razseljevanj in podobnih prijemov, ki se jih običajno poslužujejo v vojnah.”

Kako pa lahko potem to storijo?

“Lenin je skoval izraz 'zunajekonomska prisila'. Asimilacija se lahko zgodi brez te zunajekonomske prisile, torej s pomočjo ekonomskih interesov, ki vladajo v današnjem svetu.”

Pred šestimi leti ste v drami Lipicanija upe vendarle položili v notranjo politiko. V drami se predsednik države zoperstavi katoliško-kapitalistični sili.

“Ja, kapitalistični sili, ki jo v tej karikaturi zastopa katoliška stran. Ker se spodobi, da imajo komedije srečen konec, se tudi Lipicanija sklene srečno. A le navidez. Problemi, ki so pripeljali do te igre, ostajajo odprti. Strah za slovenstvo ni s to igro v ničemer odpravljen. Nasprotno, igra je nastala, da bi opozorila na vse te nevarnosti. Ena mojih velikih bolečin pa je, da v času, ko je bilo pri nas vse nacionalno bogastvo sprva privatizirano, zdaj pa že prehaja v tuje roke, Lipicanije nihče noče igrati. Bojijo se je. S celjskim gledališčem sem bil pred nekaj leti že dogovorjen, da jo bodo igrali, nakar so se iz previdnosti raje odločili, da bodo uprizorili moj Mirakel o sveti Neži. Niso hoteli, da bi gledališče zaradi Lipicanije doživelo škandal, ki bi jih ogrozil. Pa tudi z Miraklom o sveti Neži so imeli težave. Tri celjske srednje šole so gledališču zagrozile, da bodo odpovedale dijaške abonmaje, če bodo na program dajali take svinjarije. V socializmu so me po glavi tepli s sklepi okrajnih ideoloških komisij, zdaj pa enako počnejo ogorčeni šolniki in dušebrižniki. Biti komediograf na Slovenskem pač nikoli ni bila zelo vesela dejavnost.”

A danes bi bili verjetno teže režimski pesnik, kot ste se ironično poimenovali v šestdesetih letih.

“Ko sem napisal pesem Zakaj sem postal režimski pesnik, sem imel 23 let. In ta pesem ni bila mišljena ironično.”

Ampak povsem resno?

“Povsem resno. Temeljila je seveda na pesnikovi veliki mladostni naivnosti. Režim si tedaj že dolgo ni več zaslužil, da bi bil kakšen pesnik njegov dvorni poet, pa naj je bil še tak levičar. Že nekajkrat sem povedal, da mi je zaradi te pesmi vedno malce nerodno.”

Foto: Andraž Gombač

V antologiji Radoživost (1989), kjer je ponovno izšla, ste tej pesmi dodali verz: “P. S. Ko je moja mama prebrala to pesem, je rekla: kak butelj.” V lanski Ogrlici iz rad tega ironičnega sklepnega pripisa ni več. Se pesmi potemtakem ne sramujete več tako kot nekoč?

(smeh) “Temu bi se lahko reklo tudi tako. A spremenile so se tudi zgodovinske okoliščine. Vsaj toliko, da tistega režima, ki sem ga opeval, danes ni več. Ne vem pa, ali se kakšen poštenjak toliko enači s sedanjim režimom, da bi se lahko označil za režimskega pesnika. No, res pa je, da prav sedanjemu režimu tesno pripadajo tudi nekateri literati.”

Krog novorevijašev?

“Recimo. Nekateri se zelo enačijo s sedanjim režimom, nisem pa prepričan, da jim je to lahko v ponos.”

Kultura ne pride med ljudi

Četudi ste se označevali za režimskega pesnika, ste bili do komunistične oblasti kritični. V spremni besedi k Ogrlici iz rad urednik Peter Kolšek piše, da so bile vaše kritike ravno zato toliko bolj boleče.

“Bil sem in ostajam socialist. A tudi socializem ni nekaj monolitnega. Socialistični režim sem v svojih delih kritiziral s socialističnega stališča, ki je bilo bolj levičarsko in radikalnejše od partijske linije. A tedaj se oblast ni pustila kritizirati ne tako ne drugače. Izmislili so si na primer termin 'pozitivna kritika'. Tako naj bi jih bilo na neki tovariški osnovi mogoče kritizirati. A kaj kmalu se je izkazalo, da je 'pozitivna kritika' le drug izraz za hvaljenje režima. Če si jih resno kritiziral, so te zaprli v intelektualni geto, v ogrado, iz katere nisi mogel. Leta 1974 so zelo hudo napadli mojo komedijo Kralj Malhus, ki je imela vse pogoje, da bi postala vsejugoslovanska igra, tako kot je to uspelo igrama Osvoboditev Skopja in Moj ata, socialistični kulak. Partijski škandal, ki je nastal ob Kralju Malhusu, pa je to možnost v kali zatrl. Ko je bila igra že prevedena in predvidena za objavo v Sceni, glasilu Sterijinega pozorja, se je urednik Jože Javoršek ustrašil in igro umaknil. Tako ni bila prevedena in ni šla po Jugoslaviji.”

Nekdaj Kralj Malhus, danes Lipicanija. Umetnost torej ima moč, če jo pa skušajo tako omejevati.

“Ne gre za to, da bi oblasti ali komu drugemu želel pod nos metati pasje bombice. Pisateljeva ambicija je pohlevnejša, obenem pa večja: vzpostaviti želi korespondenco med intelektualnim in delovnim getom. Oblast pa ju poskuša držati narazen. Če se komu posreči preplezati ta plot in priti med ljudi ... Oblast zelo pridno skrbi, da do česa takšnega ne pride. Čeprav so v socializmu poleg časnikov zelo skrbno nadzirali zlasti televizijo in radio, je javna RTV vendarle uprizarjala domača literarna dela, česar danes ne počne več. Res je, da smo v socializmu lahko predvajali le tisti igrani program, ki so ga dopustili vladajoči. Skrbno so pazili, da skozi ni prišlo kaj kritičnega. Zdaj pa so se kritičnosti znebili tako, da igranega programa sploh ni. Ponavljajo trideset let stare serije, novih stvari pa je tako malo, da o kakšni kontinuiteti ne moremo govoriti.”

Pa ne botruje temu tudi kriza ustvarjalcev?

“Ne gre za krizo ustvarjalcev, ampak za koncept nacionalne RTV, ki je iz svojega programa izpustila tisti del, zaradi katerega se nacionalni program sploh imenuje nacionalni in zaradi katerega ljudje plačujejo naročnino. Slovenska pisateljska baza bi lahko proizvajala vsaj 12 televizijskih dram na leto in dve ali tri nadaljevanke, da o radijskih igrah sploh ne govorimo. Včasih smo izpeljali 60 radijskih iger na leto, od tega 40 za odrasle, 20 za mladino. Danes pripravijo kakšnih šest iger za odrasle in kakšne štiri za mladino. Pošastno krčenje! Še huje je, da delovnih mest ne nadomeščajo, zaradi česar bodo igrani programi tako kot na televiziji izumrli tudi na radiu. Ni je sile, ki bi obrnila ta trend! Kulturni delavci nimamo moči. Lahko le vpijemo in protestiramo. Vsaka organizirana politična sila pa je do te vrste programov indiferentna. Še vedno smo pri osnovnem problemu: kako vzpostaviti most med pisateljem in publiko. Tako slovenski kot arabski pisatelji ne moremo vzpostaviti stika z bralci. Arabski zato, ker pišejo v knjižnem jeziku, ki ga široke množice ne razumejo, mi pa zaradi drugačnih ovir. Pesniške zbirke pri nas izhajajo v 500 izvodih, romani pa v 800 izvodih. Tako prav gotovo ne bomo premostili tega problema. Knjiga ostaja v pisateljskem getu in ne pride med bralce.”

Kako pa ste lani doživljali debato okrog predloga novega zakona o RTV?

“Skoraj vsi so se borili za politično podobo RTV, le redki pa so videli, da je šla po zlu nacionalna podoba RTV, torej slovenskost te ustanove. Sem sodijo tudi vzgojni programi, otroški program, prenosi dogodkov iz drugih kulturnih okolij, recimo iz teatra. Nova nesocialistična oblast, pa naj bo takšna ali drugačna, nima več nikakršne ambicije, da bi skrbela za slovenstvo in za slovensko kulturo. Ta oblast je le še servis za novokomponirane kapitaliste, ki jim streže z izgovorom, da podpira konkurenčnost gospodarstva.”

Je slovenski teater v boljšem stanju od RTV?

“Ko se je leta 1972 po Titovem obračunu z liberalizmom začela huda ledena doba, ki je trajala tja do leta 1980 in še čez, je bil nadzor oblasti nad mediji tako hud, da je podavil vso kritično besedo. Tedaj je lahko kaj napisala in povedala samo Jolka Milič, drugače pa smo bili vsi bolj ali manj v ilegali. Tedaj so slovenska gledališča prevzela vlogo javne tribune. Gledališče je zacvetelo, saj je bil to edini prostor, kjer je resnica o družbi prihajala v stik z ljudmi. Danes imajo gledališča povsem drugačno vlogo. Uradna gledališča so postala ustanove, ki bolj kot za nemir skrbijo za mir v državi. Slovensko institucionalno gledališče je uzurpirala ozka skupina kakšnih desetih režiserjev, ki krožijo po slovenskih teatrih in jih povsem obvladujejo, le izjemoma pa blizu pustijo koga od mlajših ali drugačnih. Tu niti ne gre za ideološko ali gledališko ekskluzivnost. V glavnem gre za biznis. To so namreč kar dobro plačana dela. Edina razmeroma dobro plačana dela v kulturi. Tile maherji zaslužek raje obdržijo zase. Mislim, da se bo moralo v vsej kulturi nekaj premakniti. Zdaj, ko spet pišem za teater, sem nenadoma začel pogrešati nekaj takega, kot je bil svojčas Delavski oder. Delovno ljudstvo si bo moralo zdaj kar samo izboriti svoje gledališče, svoje založbe, svoj radio, svojo televizijo, na noge bo moralo postaviti celotno ljudsko kulturo. Kar danes imenujemo nacionalna kultura, ne zmore osmišljati kulturnega življenja nacije, pač pa s pomočjo državnih subvencij zadovoljuje le potrebe elite. Znašli smo se v zelo krutih razmerah, kakršnih iz časov socializma ne pomnim. Larpurlartistična scena je posvečena le eliti, ubogo ljudstvo pa dobiva zgolj pomije in trivialne štorije z Atomik Harmonik na čelu. Tudi trivialno gledališče kar dobro posluje. A to ni tisto, kar potrebujemo. Tako kot na televiziji tudi v gledališču ni sledu o kakšnem nacionalnem programu.”

Kam pa se je preselilo brbotanje civilne družbe? Ali pa je docela zatrto?

“Časopisi objavljajo barometre, v katerih so rangirani politični prvaki. Tam lahko gledamo, kdo med ljudmi velja za pozitivca, kdo za negativca. Zadnje čase so po anketah skoraj vsi politični velmožje negativci. Je tretji na lestvici, pa je že negativen. To je eno vidnejših znamenj, da zdrava pamet na Slovenskem še deluje in da jo je še vedno mogoče javno pokazati. A to je žal tudi vse ...”

Decembra 2012 na kulturniškem shodu, imenovanem Protestival (Foto: STA)

Nenavadno desni modernisti

Tako Janez Menart kot vi sta vedno zagovarjala jasno, vsebinsko smiselno in zaokroženo poezijo. A Menart je modernistom očital tudi nihilizem, mračnjaški pogled na svet. Nikjer nisem prebral, da bi to zmotilo tudi vas. Modernistom ste očitali zlasti, da ne obvladajo pesniške obrti.

“Pa tudi desničarstvo. (smeh) Pokazalo se je namreč, da so naši tako imenovani modernisti v ideološkem pogledu povsem konzervativni in da potemtakem ne gre za kakšen poseben modernizem. No, Menart je imel v svojem nazoru veliko krščanskih elementov, ki jih ni zavrgel niti tedaj, ko je začel dvomiti v boga. Njegov vrednosti sistem je bil krščanski. Menart je bil nagnjen k absolutni osebni poštenosti. Zelo je bil naklonjen tudi kmetstvu, pa čeprav v ničemer ni bil kmečki človek. Zaradi vsega tega je čutil potrebo, da se je nihilizmu in pesimizmu upiral, kar ga je na neki način družilo tudi s socialističnim optimizmom. Jaz pa sem bil kot desetletje mlajši že po zgodovinski nuji potisnjen v drugačno dojemanje sveta. Cepljen sem bil tako zoper krščansko pozitivno naravnanost kot zoper erarni optimizem. Kritičen in pesimističen pogled na svet se mi ni zdel nekaj, kar bi bilo treba načelno zavračati.”

No, pri vas se optimizem in pesimizem zelo prepletata. Ste pesnik radoživosti, obenem pa se v vaših pesmih pogosto pojavi motiv samomora. Težko bi našli slovenskega pesnika, pri katerem se oba pola bijeta tako silovito.

“Najbrž res. To je zaradi tega, ker se določena pozitivna ali negativna stališča formirajo glede na predmet. Recimo: naklonjen sem socializmu, ostajam optimist, pa čeprav danes prav nič ne kaže, da se bo presežna vrednost kdaj razdeljevala kaj pravičneje. Glede kapitalizma sem pesimist. Čeprav trenutno kaže, da je neomajen, se ne bo obdržal.”

Z Menartom sta bila tudi dobra prijatelja in sodelavca, mar ne?

“Ja, imel sem to čast, da sva dolga desetletja prijateljevala. Kot človek, ki je odraščal brez očeta, sem se vedno družil s starejšimi prijatelji, ki so mi nekako nadomeščali očeta. Tudi moj in Menartov odnos je bil včasih takšen. Spoštovala sva delo drug drugega, zato sva si večkrat pomagala: jaz sem bral njegove pesmi, on moje, kritizirala sva se ... Ena najboljših lastnosti dobrega prijatelja je namreč ta, da ti brez ovinkov pove, kaj misli o tvojem delu. Za ustvarjalca je to neprecenljivo, saj se te večina rada znebi tako, da te pavšalno pohvali.”

Kako je Menart sprejel vašo pesem Kaj praviš, Menart, ki ste jo objavili v zbirki Tja čez (2002)?

“Ta pesem je malce hudomušna in obenem elegična. Menart je takšne stvari jemal precej sramežljivo. Z ničimer ni pokazal, da bi mu bilo to všeč. Bil je zadržan človek.”

Zbirko Tja čez sklene pesem Opus nič, v kateri še enkrat zavrnete tako boga kot reinkarnacijo. Zakaj jima ne dopuščate možnosti obstoja?

“Pristaši reinkarnacije mi ne nudijo ravno veliko dokazov. Pristaši boga pa prav tako ne.”

Ena osrednjih tem vaše poezije je smrt. Pred dvema desetletjema ste v zbirki Slehernik objavili pesem Strah pred smrtjo, medtem ko v zbirki Tja čez o smrti med drugim govorite v sonetu z zgovornim naslovom Nič lažjega. Res nič lažjega?

“Odnos do smrti se pri človeku spreminja. Logično se mi zdi, da se mladi ljudje bolj bojijo smrti, pa čeprav imajo pred seboj več življenja. Ne gre toliko za strah, da te enkrat ne bo več. Gre bolj za strah, da bi ostal nerealiziran. Ko pa je človek že v letih in ima za seboj dolgo pot, se laže sprijazni s končnostjo. Tisto, za kar je živel, je dotlej verjetno že postoril. Zato se le redki starejši ljudje bojijo smrti. Moja obsedenost s končnostjo se je začela že v najstniških letih. Zdaj, na pragu starosti, pa lahko rečem, da sem s tem pojavom precej pomirjen. Smrt doživljam, kot se spodobi - stoično.”

Foto: Andraž Gombač

Delavci, v politiko!

Tri leta zatem, septembra 2009, smo Fritza spet intervjuvali, ob ponatisu slovenskega prevoda Marxovega Kapitala. Zapisali smo:

Mnogi poeti, ki so v cvetočih letih socializma divje pisali zaljubljene hvalnice Titu, so ob nastopu novih časov hiteli sramežljivo tajiti kakršnokoli spogledovanje s svinčeno oblastjo, on pa še danes skomigne, kakor je že tedaj: “Komunist sem, pa kaj, ampak hvalnic Titu nisem zagrešil.”

Ervin Fritz, ki je v rimo lovil že črne madeže rdečega režima, svoje kritične pesmi ne more umiriti niti danes. Kapitalizma se je s stihi težkega kalibra lotil v lanski zbirki Drugačen svet, ki jo je sindikat Glosa razdelil svojim članom, v zadnjem času pa ostre pesmi objavlja tudi v dnevnem tisku. In prav nič ga ne preseneča, da je Komunistični manifest letos na Slovenskem doživel ponatis. Kajti dobre ideje se prej ali slej vrnejo.

Kdaj ste nazadnje brali Marxa?

“Odkar imamo v deželi kapitalizem, Marxa in Lenina prebiram redno. Nazadnje sem bral Marxov mladostni spis Mezda, cena in profit, v katerem na znamenitem mestu, primernem tudi za današnjo slovensko rabo, pravi, da sindikati, pa naj bodo še tako sposobni in še tako na strani delavcev, sami ne morejo zagotavljati delavskih pravic - delavci morajo imeti tudi možnost političnega boja! Za zagotovitev njihovih pravic bi torej potrebovali delavsko stranko.”

Ki je v Sloveniji nimamo.

“Ki je seveda nimamo, pa bi jo nujno morali imeti, če hoče biti država tudi v resnici socialna. A država sama po sebi tega ni sposobna, niti prejšnja socialistična ni bila. Treba bi bilo ustvariti nov paralelogram političnih sil z nastopom novih sil, ki bi državo prisilile k socialnosti, dostopni za vse sloje, tudi delovne.”

Je za takšno stanje kriva le politika ali morda tudi sami delavci?

“Nihče še ni naredil analize stanja družbene zavesti naših delavcev. A delavci so bili popolnoma depolitizirani že za časa socializma. Spomnimo se, kako tipaje so se z državnimi zastavami in s Titovimi slikami vadili stavkati, kako so delali prve korake. Stara partija je bila delavska stranka samo še po imenu, te pa nismo dočakali niti po osamosvojitvi. Delavci po mojem mnenju še danes niso dovolj ozaveščeni, da bi vedeli, kako nujen za obrambo njihovih in mnogih skupnih interesov je njihov vstop v politično areno. Povezati bi se morali v stranko, četudi za začetek zunajparlamentarno. Vodstva sindikatov nekako ne čutijo potrebe po politični delavski asociaciji. Za zdaj svoje delo opravljajo zelo uspešno, tudi v evropskih merilih, a imajo omejen domet, če delavci niso povezani v politično silo. Večinoma lahko le reagirajo na tisto, kar sprožijo kapitalisti in država, medtem ko ima politična stranka v rokah pobudo, včasih tudi vzvode sprememb. Jasno je, da delavske stranke tu in zdaj ni mogoče ustvariti brez kapilarne mreže sindikalnih zaupnikov. Če in ko se bo rojevala, bo servis sindikatov nujen. Delavcem bi po mojem morali na pomoč priskočiti študentje, pisatelji, vsa intelektualna Slovenija. Zdravniki, na primer, so bili včasih levičarji, zdaj so privatniki.”

Za širše bralstvo vaše zbirke Drugačen svet je poskrbel sindikat Glosa, ki je knjigo razdelil med svoje člane. Je delavce mogoče angažirati s poezijo?

“S poezijo seveda ne moreš organizirati političnih strank, lahko pa angažiraš politično zavest. Tovrstna literatura, ki je aktualna, prepričljiva in ki ljudi nagovarja na drugi ravni kot manifestativna beseda, mora priti do relevantnega bralca. Zato je bilo zelo hvalevredno, da so sindikati mojo zbirko razširili med svoje članstvo. Med ljudi je šlo dva tisoč izvodov. To je že nekaj. V bistvu pa komaj kaj. Ustvariti je treba delavsko kulturo, od razredno profiliranih kulturnih društev do tiska, gledališča, zborovstva, godbeništva, vse kulture.”

Pred okroglimi tremi leti ste v intervjuju za naš časnik ugotavljali, da je huda ovira na poti v boljši jutri zlasti pasivnost, ki razsaja med ljudmi. Jo je gospodarska kriza kaj razpihnila?

“Politična pasivnost najnižjih slojev je nespremenjena, je pa zaradi zaostrenih življenjskih razmer med ljudmi več gneva. Že toliko ga je, da pri oficialni družbi in državi zbuja strahove, ju peha v to, da skušata blažiti najhujša nasprotja, najhujše stiske, da le ne bi prišlo do nemirov in da se jim ne bi - kakor pravijo temu - 'zgodila ulica'. A da ne bo pomote - nihče si ne želi ulice.”

V pesmih iz Drugačnega sveta nizate precej ostre predloge, recimo “svetovni prevrat”, “krivico po čeljusti”, “razpad sistema” ... Diši po revoluciji.

“Razpad sistema je revolucija. Ni nujno, da do svetovnega prevrata pridemo z divjanjem sodrge po velemestih, vsekakor pa govorim o spremembi družbenega reda. Svet je zmožen ustvariti družbo brez fatalnih nasprotij, humano družbo. Tu smo spet pri Marxu in njegovem Komunističnem manifestu, ki v tem pogledu ni zastarel. Zelo aktualna je njegova misel, da je komunizem rešitev uganke zgodovine. Rešitev, ki ve, da je rešitev. Marx predvideva tudi politično organizacijo delavcev, ki nima nikakršnih drugih ciljev kakor cilje delavcev samih. Od mnogih stvari, napisanih tam, sta tile temeljni in kažete pot v bodočnost.”

Mar ni komunizem, zlasti sovjetski, Marxu storil že toliko škode, da manifesta nihče več ne bo skušal udejanjiti?

“To bi bila šele škoda! Mislim, da ni druge alternative, kakor je Marxova 'komunizem ali barbarstvo'. Komunizem je pod Stalinom imel mnoge barbarske poteze in Sovjetska zveza, ki je bila na začetku visok svetilnik človeštva, pozneje ni mogla več skrivati svojih aziatskih despotskih tal. A četudi se je to sfižilo, ne moremo zanikati, da človeštvo danes stoji pred epohalnimi dilemami, kakršne je opisoval že Marx.”

Ali danes kje na svetu vidite državno ureditev, ki vam je blizu?

“Blizu so mi ureditve z malo represije, ureditve z blagostanjem za večino prebivalstva. Ne bi pa govoril o deželah, kajti socializem je gibanje, ne državna ureditev.”

Kakšne pesmi pišete po izidu Drugačnega sveta? Še zmeraj povezane z delavstvom, s krivicami ...?

“Nekaj takih sem še napisal, ja. Nekaj je angažiranih, nekaj pa je 'običajne' lirike, ki pesniku pomaga prestajati vsakdanje življenje. Razmišljal sem, da bi se počasi že otresel pisanja lirike in načina liričnega življenja, nagnjenosti v pesem. To je naporna drža. A me še ne spusti. Ja, zelo pogosto se zasačim pri misli, da bi bilo na stara leta bolje živeti kar tja v tri dni. A živeti v tri dni tudi ni lahko.”


Najbolj brano