Elitno, še posebej pa nostalgično in prijetno

Plesni orkester Idrija, po vojni dolgo edini tovrstni na Primorskem, je do osemdesetih let minulega stoletja dosegel več vrhuncev, potem pa skupaj s plesišči poniknil. Pred dvema letoma ga je mladi saksofonist Nace Kogej, skupaj z zadnjim dirigentom Julijanom Vidmarjem, obudil za koncertno predstavitev. Še dve leti sta minili, da je zaigral za ples.

Obujeni Plesni orkester Idrija je v čast svojemu slovitemu predhodniku po štirih desetletjih igral vsaj toliko stare melodije za 
ples. Foto: Saša Dragoš
Obujeni Plesni orkester Idrija je v čast svojemu slovitemu predhodniku po štirih desetletjih igral vsaj toliko stare melodije za ples. Foto: Saša Dragoš

SPODNJA IDRIJA > V soboto se je nekoliko zaprašena kulturna dvorana v Spodnji Idriji prelevila v plesišče.

V spomin imenitnemu orkestru in v čast dirigentom

Na majhnem, utesnjenem prizorišču je 40 in več let stare melodije iz orkestrovih najboljših let igral obujeni Plesni orkester. Vodil ga je pobudnik oživitve, vsestranski glasbenik Nace Kogej.

Plesni orkester je zaigral v Kendovem dvorcu, v odprašeni dvorani, ki je bila v hipu razprodana. Ker je majhna, na voljo ni bilo veliko prostora, za le nekaj deset parov. Skupaj s tistimi, ki so ostali v preddverju, so obiskovalci dali vedeti, da pogrešajo čase, ko se je v Idriji plesalo po gostiščih, telovadnicah, dvoranah, na prostem ... ali pa se vsaj poslušalo dobro glasbo, ki je, zlasti po vojni, prinašala upanje. Predvsem pa novosti, ki so jih bili ljudje po stoletjih valčkov in polk lačni.

Orkester je po vojni osnoval glasbenik in učitelj Damijan Flander in z živahnimi melodijami dvigoval moralo doma in, kot edini tovrstni na Primorskem, tudi po vsej regiji. Orkester se je kmalu ozrl čez lužo in s swingom, pozneje z jazzom, ni bil všeč oblastnikom, zato pa toliko bolj ljudem.

Glasbenikov v Idriji ni manjkalo, saj so takoj po vojni obudili pihalno godbo, njena mladež pa še vrsto bendov, ki so igrali za ples. Zlasti bratje Čibej, ki so za glasbo omrežili naslednjega vodjo plesnega orkestra, zdravnika dr. Bogomila Kobala. Igrali so tudi v akademskem plesnem orkestru in leta 1957 Moskvo kot prvi razveselili z ameriškimi melodijami. Ivan Rijavec, iz druge velike idrijske glasbene družine, je poprijel za Kobalom in naposled leta 1977 še Julijan Vidmar iz tretje v Idriji najslavnejše glasbene družine.

Ne preseneča, da je orkester nekdanjemu in vsem njegovim vodjem v čast obudil Nace Kogej. Že od otroštva igra v rudarski pihalni godbi, kjer je dolgo igral ob starem očetu Albinu Čibeju in stricu Ludviku Čibeju. Po diplomi na akademiji nadaljuje prav tam kot stari oče in stric - v policijskem pihalnem orkestru. Plesne izkušnje mu v Idriji ni bilo dano doživeti, a upa, da bo sledila tokratni bolj elitni, ki je zavrtela predvsem člane plesnega kluba.

Praznina, dolga skoraj štiri desetletja

Kogej je z orkestrom, podobno kot slavni predhodniki, plesalce vrtel v ritmih Glenna Millerja, Franka Sinatre, Raya Anthonyja in domačih skladateljev. Tudi zapel je, ob njem pa še nekaj vokalistov. Uvodni ples na Millerjevo swingovsko balado je pripadel mladi Neži Pavšič in enemu najstarejših idrijskih plesnih učiteljev Radu Tušarju. Pred desetletji je plesa učil po tovarnah, šolskih telovadnicah, gostilnah ... Nazadnje v klubu mladih, edinem, kjer plešejo še danes. Zanesenjaki so ga namreč preuredili v osrednje vadišče Plesnega kluba.

Ostala plesišča so drugo za drugim, pred štirimi ali vsaj tremi desetletji, poniknila, z njimi pa tudi plesni in drugi orkestri. Dvorane niso bile nič bolj imenitne od današnjih samevajočih. Sobotni ples je pokazal, da niti zbrana elita ni pogrešala blišča.

Orkester niti. Pogreša pa čas. Kogej je razpet med množico glasbenih projektov. Podobno tudi odlični glasbeniki, ki jih je v orkester zbral od Logatca do Tolmina. Da bodo poleti za ples zaigrali v nekdanjem najbolj množičnem plesišču na prostem v Mejci, kjer se sedaj starši vrtijo le ob otrocih na igralih, pa je vendarle obljubil.  


Najbolj brano