Deklica, ki se ni pustila postarati

Te dni je vse v znamenju teka. Istrski maraton se je uveljavil, tekači se vračajo nanj, pridružujejo se jim novi. V skorajda “prazničnem” vzdušju je Jasmina Kozina Praprotnik ta teden v samozaložbi izdala knjigo Kazimira. Opisuje življenje pianistke, zborovodkinje in ene najprepoznavnejših tekačic, med drugim navdušenke nad Istrskim maratonom, razigrane in srčne Kazimire Lužnik, rojene leta 1934 v Kanalu ob Soči.

Kazimira Lužnik je znana, zmeraj nasmejana modrooka gospa, ki se že desetletja udeležuje domala vseh tekaških prireditev doma in mnogih na tujem, zmeraj znova s široko razprtimi rokami, sijočimi očmi in nasmehom do ušes preteče ciljno črto in se domala vsakič razveseli kolajne okrog vratu, tako zelo, kot da bi jo prejela edinkrat. “Le v kaj sem se spuščala v iskanju meja lastne svobode?” se vprašuje tekačica, pianistka, organistka, ustanoviteljica in zborovodkinja pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, mama štirih otrok, upokojena rentgenska tehnica, zaljubljena v glasbo - prihaja iz glasbene družine Nanut - in gibanje.

Prvega maratona se je udeležila pri svojih 46 letih, in sicer Maratona treh src v Radencih, kmalu zatem pa še Maratona kralja Matjaža v Črni na Koroškem. Podala se je na maraton v Bovec, polmaraton v Kranj, 24-urni tek v Gonars v Italijo. Kje vse ni tekla. Vrstili so se Rim, Dunaj, London, Pariz, Berlin, Ljubljana. Pa švedski Malmö, angleški Newcastle, finska Jyväskylä, Durban v Južni Afriki, Brisbane v Avstraliji. Pa na Karibih je tekla, na Danskem, Madžarskem, v Španiji, velikokrat na maratonu v New Yorku …

Kazimira Lužnik

pianistka, zborovodkinja, tekačica

“Maratoni so mi pomagali, da sem se pobrala in vstala tudi takrat, ko je bil padec najhujši.”

“Maratoni so mi pomagali, da sem se pobrala in vstala tudi takrat, ko je bil padec najhujši, pri moji najtežji življenjski preizkušnji,” odkrito spregovori tudi o izgubi sina. Sicer pa je avtorici Jasmini Kozina Praprotnik v biografski roman “o deklici, ki se ni pustila postarati”, uspelo ujeti veliko zanimivih, navdihujočih utrinkov iz življenja izjemne ženske. Beremo lahko, kako je mama vse otroke naučila plavati v mrzli reki, saj “življenje v kraju, ki ga je razpolavljala urna in globoka Soča, je bilo brez tega znanja precej nevarno”. Znašla se je tako, da je otrokom okrog prsi in pod pazduhami privezala pluto ali pa kar prazne steklenice, da jih je to pomagalo držati nad vodo. Spoznavamo Kazimirino otroško dojemanje vojne, leta odraščanja, šolanja, porajajoče se ljubezni s privlačnim zdravnikom Milošem, poti v opero, njegovo in tudi njuno “kamrico na Slomškovi” v Ljubljani, ustvarjanje doma v Slovenj Gradcu, družinsko življenje s štirimi otroki, službovanje v tamkajšnji bolnišnici in “vadbo” teka celo na bolnišničnem hodniku. In še in še.

To je že drugi roman Jasmine Kozina Praprotnik, kulturologinje, antropologinje, tekačice in ultramaratonke, ki je v prvencu Bela dama predstavila življenjsko pot tekačice Helene Žigon.  Z možem Urbanom vodi največjo slovensko tekaško druščino Urbani tekači in ima tako kot Kazimira štiri otroke. Obe sta strastno predani teku, obe zaljubljeni v življenje.

To je knjiga polna hvaležnosti, polna ljubezni - do sebe, do Kazimirinega moža Miloša, družine, teka, do življenja in bivanja. Je navdihujoča in spodbudna, kakor je tudi Kazimira Lužnik.  

---