“Biti moraš v srži dogajanja, vsrkavati vse ...”

“Veliko sem mu dal. In on mi je veliko vzel. Nekega dne ugotoviš, da so otroci zrasli, ne da bi bil ti ob njih. Teater ti vzame čas. Ogromno časa. Naenkrat si star in se vprašaš: kje pa je moje življenje?” je leta 2015 pripovedoval v intervjuju za naš časopis. Življenje, ki ga je Radko Polič - Rac preživel pred očmi gledaliških, filmskih in televizijskih gledalk in gledalcev, se je v četrtek izteklo.

S tedanjo ženo Mileno Zupančič je leta 1976 zaigral v Pretnarjevem 
filmu Idealist, posnetem po Cankarjevem Martinu Kačurju.
S tedanjo ženo Mileno Zupančič je leta 1976 zaigral v Pretnarjevem filmu Idealist, posnetem po Cankarjevem Martinu Kačurju.  

LJUBLJANA > “Letnik 1942. Iz partizanske, politično in literarno angažirane družine. Trije bratje: Vasilij sodnik, Radko igralec, Svetozar inženir kemije. Odrašča v Črnomlju, Beogradu in Berlinu, odraste v Ljubljani. Diplomira na AGRFT. Trikrat poročen, ima dva sinova. Z drugo ženo Mileno Zupančič preživi na odru in pred kamerami dlje kot v zakonu. Raje kot Radko mu vsi rečemo Rac. Tako ga je klicala mama. In mame so zakon.”

Radko Polič - Rac je s svojo zadnjo veliko kreacijo leta 2015 blestel na odru Slovenskega stalnega gledališča Trst - kot stari Jerman v Cankarjevih Hlapcih, ki jih je režiral Sebastijan Horvat. Foto: Maja Pertič Gombač

Tako je Majda Širca predlani strnila biografijo “velike igralske zverine” - slavljenčevim dosežkom v sedmi umetnost so tedaj zaploskali na tradicionalnem Poklonu pred Muzejem slovenskih filmskih igralcev v Divači. V letih 1961-2019 je nastopil v 59 celovečercih; med njimi so Nočni izlet, Sedmina, Po isti poti se ne vračaj, Mrtva ladja, To so gadi, Deseti brat, Balkan Ekspres, V žrelu življenja, Zvenenje v glavi, Država mrtvih, Nočne ladje … Letos smo ga gledali v televizijski seriji Leninov park, posneti po romanu Tadeja Goloba.

Zlasti pa se je predajal odru. “Sodobnega slovenskega gledališča si brez Radka Poliča ni mogoče niti predstavljati,” so zapisali v SNG Drama Ljubljana, kjer je prve vloge odigral že v sezoni 1965/66, tam pa igral še po upokojitvi. Nazadnje je nastopal v predstavi Rihard III. + II., ki jo je po Shakespearovih zgodovinskih kronikah postavil Tomaž Pandur, in v odmevni Boris, Milena, Radko, ki jo je Dušan Jovanović zasnoval na ljubezenskem trikotniku, v katerega se je zapletel z Racem in Mileno Zupančič; ob slednji in Racu je v predstavi igral še Boris Cavazza.

Mladi, najprej zgradite sebe!

Rac je prejel tako rekoč vse glavne nagrade, ki jih v nekdaj jugoslovanskem prostoru igralec lahko dobi: od Borštnikovih in Sterijevih nagrad do zlatega lovorovega venca, puljske zlate arene, Župančičeve nagrade, Borštnikovega prstana, Prešernove nagrade za življenjsko delo ... Njegovo življenjsko pot je dramaturginja Petra Pogorevc predlani ujela v knjižno uspešnico Rac, izdano pri Beletrini.

Ne le v Drami, igral je tudi drugod. V Slovenskem stalnem gledališču Trst, kjer je v režiji Jožeta Babiča že leta 1966 nastopil v postavitvi drame Maksima Gorkega Na dnu, je leta 2015 ustvaril eno svojih poslednjih velikih vlog. V Cankarjevih Hlapcih, ki jih je na oder postavil Sebastijan Horvat, je bil v glavni vlogi kot postarani uporniški učitelj Jerman obkrožen povečini z mladimi kolegi. “Imajo svoje poglede na ta svet. Mogoče so malo 'zašmirani'. Pa naj mi ne zamerijo tega izraza,” nam je tedaj povedal v enem redkih intervjujev, ki jih je bil pripravljen dati. “Ne upajo si izražati, kar nosijo v sebi. To me zmeraj moti, zato sem vsakega malo pošpikal, mu rekel, naj dela iz sebe, ne iz vloge. Vloga bo že prišla - najprej bodi ti! Očitno so taki časi, da si ne upajo izpovedati svojih misli, svojega nazora, svoje filozofije in - kar je pri našem poklicu najpomembnejše - samih sebe. Če bi bil profesor na akademiji, kar pa nisem in tudi nisem hotel biti, bi študente vzgajal tako, da bi najprej zgradili sebe kot osebnost. Biti moraš v srži dogajanja, vsrkavati vse, kar je okrog tebe, zgraditi svojo osebnost, prek katere potem lahko počneš, kar hočeš.”

Tržaške Hlapce je sklenil z monologom, ki bo še dolgo ostal v spominu - kot star, a bojevit in nabrušen Jerman je pokazal hrbet gledalcem, v drugem delu predstave sedečim na odru, in poziv k prebujenju, očiščenju in pomlajenju izbruhal v polmrak praznega avditorija. “Lahko bi se obrnil h gledalcu, tulil vanj,” je prikimal v intervjuju, “ampak ne, vpijem v temo, v praznino. Ljudje, izgubili ste se, ni vas več! Z gledališko magijo lahko dosežemo, da govorim ljudem, ki sedijo za mano, pod napisom HLAPCI, njim, ki so svoje izgubljene duše pustili v temnem avditoriju. Na koncu jim pravim, da moramo biti skupaj in reči: nismo hlapci!”

Zmeraj do konca

“Ne ... Ne verjamem, da je umrl. Pa saj je doslej že štirikrat in bil klinično mrtev in se spet vrnil k nam. To je lahko počel samo on, enak bogovom. Tako je ljubil življenje, čeprav mu nikakor ni prizanašalo. Ampak se mu je vseeno zmeraj do konca predajal. Samo nekaj je ljubil bolj kot življenje. Umetnost,” je na facebooku zapisal Rade Šerbedžija, ki je s starejšim kolegom sodeloval v svojem gledališču Ulysses na Brionih. “Naš RAC je bil CAR. In v gledališču in v filmu in v življenju.”

Legendarni igralec v zapisu poudarja, da je njegov takisto legendarni kolega premogel “božanski navdih”, morda je tu prste imela tudi rojstna Bela krajina. “Ne. Ne verjamem, da je umrl,” zapis sklene Šerbedžija. “Nesmrtni ne umirajo. Preprosto odšel je, ker mu je bilo dovolj. Če pa je tokrat res za zmeraj odšel, razglasite po vsej deželi, ki se je nekoč imenovala Jugoslavija, dneve žalovanja, ker je umrl eden največjih igralcev, ki jih je premogel kadarkoli imel.”  


Najbolj brano