Betonske sanje, ki jih še sanjamo, a drugače

Industrijska dediščina vsekakor sodi med tiste, ki jih ljudje najpogosteje ne dojemajo kot nekaj, kar bi bilo treba vrednotiti, ohranjati ali vsaj dokumentirati. Deset mladih fotografinj in fotografov z različnih koncev Evrope, izbranih na mednarodnem natečaju Betonske sanje ljubljanske galerije Photon, v novogoriški galeriji Gong predstavlja fotografije, ki z ujetim kolektivnim spominom kljubujejo zobu časa.

NOVA GORICA > Razstava Betonske sanje II je drugi del triletnega projekta, ki raziskuje dediščino industrijskega razvoja 20. stoletja v mediju fotografije. V Galeriji Photon, kjer so zasnovali projekt, so želeli odgovoriti predvsem na vprašanje, kako lahko fotografija “prispeva k našemu razumevanju preteklega industrijskega razvoja”. In kakor v spremnem katalogu ugotavlja Sonja Ifko: “Podobe pomagajo razumeti in ohranjati dediščino.”

Zaradi jutrišnje ustavitve javnega življenja so razstavo v Gongu podaljšali; na ogled bo do 17. aprila.

Ne le opuščenost

Razstavljena dela povezujejo z industrializacijo različne teme - ne prikazujejo “samo stanja opuščene stavbne dediščine, ki se danes bodisi ruši ali se njena funkcija spreminja, ampak tudi zgodbe ljudi, ki so bili povezani z zapuščenimi industrijskimi kompleksi”. Hkrati pa dela namigujejo na “sedanje problematično okoljsko stanje, ki je v veliki meri prav rezultat industrializacije”, so zapisali ob razstavi, na kateri se predstavljajo dvojec Lia Forslund s Švedskega in Franek Wardynski s Poljskega, Lin Gerkman iz Slovenije, Shiva Khademi iz Irana, Ema Lančaričová iz Slovaške, Nada Maleš s Hrvaškega, Stefano Martini iz Brazilije, Senka Mušić iz Bosne in Hercegovine, Mehdi Nazeri Gahkani iz Irana, Maruša Račič iz Slovenije in Lana Stojićević s Hrvaškega.

Deset finalistov mednarodnega natečaja na temo industrijske dediščine za mlade fotografe do 35 let je izbrala strokovna žirija, v kateri so bili slovenska arhitektka in fotografinja Virginia Vrecl, avstrijski arhitekt in fotograf David Schreyer in slovenski fotograf Antonio Živkovič.

“Sodelujoči mladi avtorji razmišljajo o industrijski dediščini na različne načine, večinoma z dokumentiranjem materialnih ostankov izbranih industrijskih lokacij,” je v katalogu zapisal kustos razstave Dejan Sluga. Poudarja, da z avtorskim pristopom “nadgradijo” stavbne ali strojne objekte ne le na ravni optimalne predstavitve, temveč predvsem z drugačnimi pogledi in koncepti, ki te objekte vključujejo kot motive nekih širših zamisli. “Pogosto pa se teme industrijske dediščine lotevajo skozi obravnavo osebnih zgodb in vključevanje določenih artefaktov kot atributov nekdanjih delovnih procesov, vse skupaj pa predstavijo kot del kolektivnega spomina prebivalcev nekdanjih industrijskih krajev,” pojasnjuje Sluga.

Tudi podobe slovenske industrijske dediščine

Med v fotografije ujetimi zgodbami sta tudi dve o slovenskih industrijskih kompleksih. Lin Gerkman (1995) v seriji fotografij Prvi sneg (1915 -) obravnava območje nekdanjega kamnoloma v Podutiku, predmestju Ljubljane, ki je povečini zapuščeno. Maruša Račič (1988) pa v delu T kot Tobačna dokumentira spremembe, nastale na območju tovarniškega kompleksa Tobačna v zadnjih šestih letih (2014-2020).

Razstavo si je v Gongu mogoče ogledati še danes, nato bo po zaustavitvi javnega življenja med 1. in 12. aprilom podaljšana za pet dni.

---