Akustična Siddharta razvnela Koper

“Na ta večer od daleč opazujem ljudi,” je v prvem verzu uvodne pesmi Nastalo bo sinoči prepeval Tomi Meglič, proti koncu koncerta pa ljudi pozdravil še čisto od blizu - zapustili so sedišča, mnogi priskakljali k odru in gromko soustvarjali grand finale posebnega koncerta.

Odpri galerijo

KOPER > Slovita Siddharta je letos v Kopru sklenila kar dve svoji popotovanji: maja je na Titovem trgu do konca pripeljala električno turnejo Do konca, sinoči pa se je v športni dvorani osnovne šole iztekla še letošnja akustična Dolga pot domov.

Izkazala se je tudi dvorana

Ne samo zadnji akustični v tem letu, koprski koncert je bil tudi njihov največji na turneji, s katero so praviloma popotovali skozi dvorane kulturnih domov in gledališč. Ker organizatorji iz žusternskega Snack bara na svojem prizorišču ne bi mogli zadostiti povpraševanju, so koncert pripravili v lepo zapolnjeni športni dvorani koprske osnovne šole na Bonifiki, v kateri se je po podatkih organizatorja zbralo nekaj več kot tisoč obiskovalcev.

Kdor je spočetka še dvomil, ali intimen akustični koncert sodi na takšno prizorišče, je že po nekaj taktih zadovoljno prikimal - športna dvorana je presenetila in se izkazala, zlasti po zaslugi kakovostnega ozvočenja in akustike. Razločno je bilo slišati vsako glasbilo in razumeti besedila, ki pri Siddharti velikokrat veljajo za nedoumljiva, za povrh pa še zamotana v baročno bohotno glasbo. A pesmi na najnovejših, predlanskih albumih Infra in Ultra, ki sta lani zazvenela še s trojne vinilne plošče, se ne vijejo skozi goste metafore, marveč so zračne, svetle, nekatere presenetljivo neposredne, naj bodo ljubezenske, osebnoizpovedne, razpoloženjske ... In akustika jim pristoji, so dokazale Do konca, Diamanti, Strele v maju, Dolga pot domov in druge. Z njimi so se skoraj dve uri in pol prepletale starejše Naiven ples, B mašina, Samo edini, Rave, Narava, oglasili pa sta se tudi Eboran z drugega albuma Nord (2001) in Phattyuppie z Infre, s katerima si je Siddharta privoščila “malo šegavosti”. S ščepci šaljivosti so glavni pevec in kitarist Tomi Meglič, kitarist Primož Benko, basist Jani Hace, klaviaturist Tomaž Okroglič Rous in bobnar Boštjan Meglič popestrili tudi druge pesmi, akustične priredbe pa na turneji še posebej začini gostujoči tolkalec Martin Janežič - Buco.

Ljudstvo na nogah

Medtem ko je Rous sredi koncerta ob minimalistični bobnarjevi spremljavi improviziral daljši klavirski solo, se je v občinstvu pokazalo, kdo razume poetiko intimnega akustičnega koncerta, kdo pa je prišel poklepetat na veselico. A ljudstvo je nekako le zdržalo, naposled pa se je z verige spustilo ob pesmi Ring in pripomoglo k veličastnemu zaključku koncerta, ki je vidno ganil tudi nastopajoče. Tisti v parterju so zapustili sedišča, zlasti mlajši so se nagnetli ob odru in gromko pritegnili: “Dajem ti strup v čaj, zdaj vem, kaj je razlog, da te ni nazaj ...”

V dodatku se je najprej oglasila predlanska Piknik, takoj zatem pa kot najstarejša tega večera Le mavrica s prvenca Id (1999). Vanjo je Hace vtkal basovski solo, med katerim se je oglasila tudi melodija istrske Dajte, dajte. Navdušila je mlaj uspešnica Ledena, za njo pa še bolj Na soncu, med katero je sedišče zapustil tudi Tomi, s kitaro v rokah pristopil k občinstvu in z ljudstvom v en glas grmel: “Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!”

Koncert je umirjeno zaokrožila dobra stara Orion Lady. Ob svojem glasbilu je ostal samo klaviaturist, drugi muzikanti pa so oblikovali pevski zborček. Melanholija je še malo zaplesala s šaljivostjo, potem pa se je bilo treba odpraviti na dolgo pot domov.

---