A si ti al' nisi ti moj …

Tolmin nikoli ni bil kalilnica jazzovskih glasbenikov, bolj se je pelo in muziciralo v drugih oblikah, zadnjih nekaj let pa se je z rojstvom Jazz Punt Big Banda, katerega duša in “drive” je pozavnist Matija Mlakar, vse spremenilo. Kako lahko en človek s svojim vrhunskim znanjem in neizmerno ljubeznijo do jazza vse spremeni! To je zgodba, ki jo bo enkrat treba zapisati.

TOLMIN > Tokrat samo nekaj misli o 14. Miklavževem koncertu, ki so ga v soboto izvedli v Kinogledališču Tolmin. Jazzovski puntarji so že “tolminska umetniška četrt” in ljudje na splošno odkrivajo jazz kot nekaj domačega, “tminskega, kikr frika”.

V jazzu je doma svoboda

Ker so glasbeniki v zadnjem času veliko pozornosti posvečali raznim projektom, kakršen je bil na primer A Tribute to The Beatles, jim je tokrat zadišalo po najčistejšem jazzu. Želeli so se nekako vrniti v svojo primarno pozicijo, tja, kjer se jazz resnično igra in rojeva. Ni treba veliko razmišljati, do Arta Blakeyja in njegovih The Jazz Massengers ni dolga pot. Kdor pade v jazz, ostane v “luknji” do konca življenja, kajti jazz je “life”, je edina glasbena zvrst prejšnjega stoletja, ki je sestopila z vseh piedestalov, iz vseh formalizmov in šablon, ter se prepustila globokemu, korenskemu muziciranju, takemu, ki ga glasbeniki vlečejo iz svojih najintimnejših globin. V jazzu je pač doma svoboda.

Mladi glasbeniki iz Tolmina so ta “dom” že dodobra naselili. Pred nosom, na pultih, jim ležijo največji jazzovski standardi, študirajo in kvasijo jih po svoje, iz svoje perspektive, nadgrajujejo s solističnimi vložki, ki so srčika improvizacije, vzdržujejo jazzovski “feeling” do finih nians, preizkušajo svoj napredek izraziti z lastnimi vzgibi in, kar nas najbolj radosti - uživajo. Jazz ne prenese betoniranih oblik; če le more, se odvrača od vsega preizkušenega, znanega, in seka po svoje. Tonska džungla je njegova mat(r)ica, domovina in bistvo, iz te kozmične možnosti izhaja, ko oblikuje svoje misli, svoj ton in arhetipske pripovedi. Tokrat v prvem delu predvsem s skladbami omenjenega vzornika Arta Blakeyja.

Glasba, ki pospeši srčni utrip

Zvok je bil poln, klen in stabilen, solisti pa so odpirali pot prav tistemu izrazu, ki jazzu daje dušo: klaviaturist Anže Vrabec, tolkalec Martin Čujec, trobentača Rok Kaltnekar in Domen Rovšček, kitarist Nejc Simčič, saksofonist Tomaž Rus in “capo di banda”, pozavnist Matija Mlakar, so iz jazzovskih standardov naredili srčno godbo. Še tistim poslušalcem, ki jazza ne poslušajo prav pogosto, je pospešila srčni utrip.

V drugem delu koncerta se je imenitno predstavila tudi vokalistka Tanja Srednik, lahko rečemo, da že njihova stalna članica. Z izvedbo nekaterih najbolj legendarnih skladb Nata Kinga Cola je občuteno poustvarila vzdušje, ko je jazz koketiral s “popevkarstvom”. Genialne melodije, ki ne bodo nikoli usahnile, so za vsakega vokalista velik izziv - jazz se na tej točki dotika ljudskih src, preprostosti izraza, spevnosti, ki pa niti za hip ne zdrsne v “pop”. Tanja Srednik odlično povzema to “ljudsko” jazzovsko komponento, radoživo, duhovito, sproščeno in vokalno dovršeno.

Se pa vseeno srce topi, ko na oder primaršira prva dama slovenske jazzovske scene, velika umetnica in največje jazzovsko ime - Mia Žnidarič. Gostja Miklavževega koncerta je bila res božansko darilo. Ko je uvodoma zapela legendarno A si ti al' nisi ti moj ljubi, mogoče največji slovenski jazzovski hit, priredbo Louisa Jordana, je bilo vsakomur jasno, da je odgovor lahko samo pritrdilen. Ni dileme, jazz je naš ljubi!

Ko je v nadaljevanju dodala še nekaj krasnih pesmi na besedila “takrat še na nikogar jezne” Svetlane Makarovič, je bilo vse, kar si si lahko zaželel, samo še to, da se zgodba ne bi nikoli končala.  

---