Kitajske točke za poslušnost

Kitajska bi čez dve leti utegnila postati prva svetovna digitalna diktatura. S pomočjo tehnologije prepoznavanja obrazov, umetne inteligence in sistemov za obdelavo množičnih podatkov naj bi do leta 2020 postal popolnoma operativen nov sistem nadzora vseh 1,38 milijarde državljanov Kitajske. Tisti z visoko družbeno oceno bodo deležni nagrad, tisti z manj točkami pa bodo kaznovani.

 Foto: pixabay.com
Foto: pixabay.com

Sliši se kot scenarij ene izmed epizod Netflixove televizijske nanizanke Black Mirror. V prvem delu tretje sezone, naslovljenem Nosedive, v distopičnem svetu ljudje na vsakem koraku prek pametnih naprav ocenjujejo drug drugega z oceno od ene do petih zvezdic. Mlada povprečna državljanka Lacei je obsedena s svojo oceno, saj želi na vsak način postati del elite, da bi lahko uživala njene privilegije. Na primer, da bi lahko za ugodnejšo ceno kupila stanovanje v popularni soseski. A je v približevanju “visokim štiricam” neuspešna, vsaka najmanjša napaka jo stane nižje ocene, kar se stopnjuje vse do točke, ko jo družba popolnoma izobči, obenem pa je to trenutek, ko postane zares svobodna.

Dobrodelnost in plenice prinesejo pribitek, igrice in alkohol pa minus točke

Načrt kitajske vlade za razliko od omenjene epizode ni fikcija, nasprotno, o njem v zadnjih mesecih z vso resnostjo poročajo številni svetovni mediji. V grobem gre za radikalen sistem ocenjevanja državljanov ter tudi pravnih oseb, ki predvideva nagrade za “pridne” in kazni za tiste z nižjo oceno. Njegovo uvedbo je kitajska vlada napovedala v dokumentu, ki ga je Državni svet Ljudske republike Kitajske objavil leta 2014. Trenutno izvajajo več pilotnih projektov, v katerih državljani sodelujejo prostovoljno, od leta 2020 pa bo sistem obvezen za vse. Cilj je povečati stopnjo zaupanja v družbi in spodbuditi državljane k poštenosti in iskrenosti.

Nadzorne kamere (že zdaj naj bi jih bilo v kitajskih mestih nameščenih več kot 200 milijonov), opremljene s tehnologijo prepoznavanja obrazov, ne bodo dopuščale skrivanja. Vsak posameznikov napačen korak bo zabeležen. V sisteme za obdelavo množičnih podatkov se bodo stekale še informacije o posameznikovih plačilnih navadah, o tem, kaj kupuje, s kom se druži, kakšne informacije širi ....

Načrt predvideva, da bo vsakemu od državljanov dodeljenih začetnih tisoč točk. Če bo pravočasno poravnal račune, se ukvarjal z dobrodelnostjo in v trgovini pogosto kupoval plenice (kar pomeni, da ima otroka in nakazuje na odgovornost), bo prejel dodatne točke. Če bo kadil, kjer je to prepovedano, če bo zamujal s plačili, če bo večino prostega časa namenil igranju igric (kar nakazuje na lenobo) ali kupoval veliko alkohola (kar nakazuje na odvisnost), pa ga bo doletel odbitek točk.

Ocene državljanov bodo javno objavljene. Tisti z visoko oceno bodo deležni določenih ugodnosti. Prej bodo prišli na vrsto pri zdravniku, otroka bodo lahko vpisali v boljšo šolo, lažje bodo prišli do kredita, ugodneje potovali ... In nasprotno. Kdor bo kršil pravila igre, ki jih postavlja kitajska vlada, in mu bodo algoritmi velikih podatkovnih sistemov namenili nizko oceno, ne bodo deležni privilegijev, temveč jih bodo doletele kazni. Lahko bodo pristali na vladni črni listi, kakor preiskovalni novinar Liu Hu, ki so ga Novinarji brez meja leta 2014 uvrstili med sto medijskih herojev.

S poročanjem o koruptivnosti vladnega uslužbenca si je Liu Hu prislužil pripor in sojenje, ki ga je naposled izgubil, saj je uvidel, da ga bodo izpustili na prostost le, če bo priznal krivdo. Odtlej je njegov položaj v družbi oškodovan. Onemogočena mu je uporaba družbenih omrežij, na katerih je prej imel ogromno sledilcev, poleg tega je obsojen na svoje domače mesto Chongqing, saj mu ne dovolijo potovati z vlakom ali letalom.

Premožni in izobraženi so sistemu naklonjeni

Trenutno je na Kitajskem v veljavi več kot 40 lokalnih (bodisi državnih bodisi komercialnih) pilotnih projektov ocenjevanja državljanov. Najbolj popularna sta programa, za katerima stojita dve veliki družbi, Tencent in Alibaba. Predvsem Alibabin program Sesame Credit večina prebivalstva odobrava, naklonjeni so mu predvsem premožnejši, visoko izobraženi meščani, ki v takšnem sistemu vidijo pot do (še) boljšega življenja, ne slutijo pa njegovih številnih pasti.

A dilem, ki jih odpira vsekitajski veliki brat, je veliko. Je to res najboljša pot do družbe iskrenih in poštenih ljudi? Visoka “osebna bonitetna ocena” je že zdaj, v poskusni dobi, postala statusni simbol. Kdor ga bo želel obdžati, se bo, kakor Lacei v epizodi serije Black Mirror, primoran odločati tudi neiskreno. Na družbenem omrežju morda ne bo zapisal svojega resničnega mnenja, iz kroga prijateljev bo izključil tiste z nizko oceno ... Povsem verjetno je tudi, da bo gnanje ljudi za boljšo oceno odprlo možnosti za neetične poti do boljšega rezultata. Za podmizno prodajanje mehanizmov za zviševanje ocene, ki si jih bodo lahko privoščili le premožni. In smo spet pri neenakosti in nepoštenosti ...


Najbolj brano