Papež Frančišek obeležuje peto obletnico vodenja Cerkve

V torek bo minilo pet let, odkar je bil na čelo katoliške cerkve izvoljen papež Frančišek. Prvi latinskoameriški poglavar Cerkve je v tem času s svojo preprostostjo, usmerjenostjo k tistim na robu družbe in nasprotovanjem družbenoekonomskim neenakostim izpeljal mini revolucijo, na področju katoliškega nauka pa vztraja pri dosedanjih stališčih.

VATIKAN > Kardinali so svojega takrat 76-letnega argentinskega kolega Jorgeja Mario Bergoglia za papeža izvolili po presenetljivem odstopu njegovega predhodnika Benedikta XVI. Nemudoma je nakazal svojo usmrtitev, ko je ob pojasnjevanju izbire imena Frančišek - po svetniku Frančišku Asiškem - dejal, da si želi "revne Cerkve za revne".

Za prevoz raje kot limuzine uporablja javna prevozna sredstva, odrekel se je tudi bivanju v papeški palači in se namesto tega vselil v manjše stanovanje v namestitvenem kompleksu za kardinale in goste v Vatikanu. Že kmalu je dal postaviti tuše za brezdomce na Trgu svetega Petra in te že večkrat povabil k sebi.

Rad se srečuje s preprostimi verniki in k tovrstnemu druženju spodbuja duhovnike. V duhovniških vrstah se bori proti posvetnosti in karierizmu ter škofe in duhovnike poziva k boju proti "duhovni Alzheimerjevi".

Ena od ključnih besed njegovega pontifikata je tudi dialog, kar se je odrazilo celo na mednarodnem prizorišču. Diplomacija Svetega sedeža je denimo prispevala k obnovitvi diplomatskih odnosov med Kubo in ZDA. Hladnega Frančiška ne pušča niti skrb za okolje in v svoji encikliki Laudato si iz leta 2015 kritizira brezobzirnost človeštva do narave, potrošništvo in kapitalizem.

Kritičen je tudi do neoliberalizma in kulture zavračanja, ki po njegovem prepričanju zajema tako starejše ljudi, nerojene otroke, invalide kot mlade brezposelne.

Ko je stopil na čelo Cerkve, so številni do njega gojili visoka pričakovanja glede sprememb na povsem konkretnih področjih, vključno z reformo vatikanskega vladajočega telesa, kurije, ki so jo omadeževali številni, v veliki meri finančni, škandali. Kljub določenemu napredku so njegova prizadevanja tu upočasnjena, zlasti zaradi notranjega upora.

Frančišek želi predvsem trkati na vest ljudi in vztrajno ponavlja sporočila usmiljenja, sprejemanja in verske strpnosti. "Kdo sem jaz, da bi sodil?" je dejal glede homoseksualcev. "Vsi smo migranti!" pa je ocenil na obisku grškega otoka Lezbos, s katerega se je vrnil s tremi muslimanskimi družinami iz Sirije na krovu svojega letala.

Določeni cerkveni krogi so sicer kritični zaradi njegove osredotočenosti na družbeno pravičnost namesto na tradicionalne cerkvene vrednote. Nekateri kardinali so mu tudi nasprotovali glede besedila, v katerem je odprl pot določenim spremembam glede pravice ločenih do prejemanja obhajila.

Kljub temu Frančišek pri glavnih naukih Cerkve, kot so splav, celibat duhovnikov in poroke istospolnih parov, ostaja usklajen z doslej uveljavljenimi stališči. Poskuša pa pri duhovnikih spodbuditi več empatije in poziva k upoštevanju izjemnih primerov.

Večkrat je tudi izrazil sram zaradi spolnih zlorab znotraj Cerkve in se srečal z žrtvami, niso pa bile zlorabe in s tem povezani škandali iz preteklih let ena od vodilnih tem njegovega pontifikata. Nekateri mu na tem področju očitajo premajhno aktivnost in menijo, da bi lahko storil več.

---