Roglič in Nibali sta skrivala karte

Prva etapa s ciljnim vzponom na kolesarski dirki po Italiji je spet premešala vrstni red v skupnem seštevku, a ne na vrhu. Rožnato majico vodilnega je zadržal Jan Polanc, ki se mu je na drugem mestu nekoliko približal Primož Roglič.

TORINO > Na tritedenskih preizkušnjah prva gorska etapa običajno ne razreši vprašanja, kdo bo na koncu dirko dobil, pač pa, kdo jo bo izgubil. Po selekciji na prvih dveh klancih je ciljni vzpon na Ceresole Reale skupino favoritov razbil na prafaktorje. Na sklepnih 15 kilometrih je potekalo več dirk v eni.

V ospredju so se za zmago udarili preživeli ubežniki, med katerimi je imel največ moči Rus Ilnur Zakarin (Katjuša), ki je strl odpor Mikela Nieveja (Mitchelton). Na tretje mesto se je prebil njegov baskovski rojak in sijajen hribolazec Mikel Landa (Movistar), ki je nadomestil poldrugo minuto v skupnem seštevku v primerjavi s Primožem Rogličem (Jumbo Visma) in Italijanom Vincenzom Nibalijem (Bahrain Merida). Najresnejša kandidata za skupno zmago sta se bolj spogledovala kot pa napadala. Med obema očitno vlada vzajemno spoštovanje. Ciljno črto sta družno prečkala na sedmem in osmem mestu z zaostankom dveh minut in 57 sekund. V skupnem seštevku ju loči minuta in 44 sekund.

Potem ko je Nizozemec Tom Dumoulin zaradi padca Giro končal že po prvem tednu, sta nov udarec svojim ambicijam v skupnem seštevku prejela Simon Yates (Mitchelton) in Miguel Angel Lopez (Astana). Britanec je v zaključnem vzponu hitro popustil in izgubil dodatni dve minuti v primerjavi z Rogličem, Kolumbijec pa je bil spet žrtev tehnične okvare in je kljub naprezanju zaostal minuto in 20 sekund.

Spet je svoje odlike, med katere sodi nepopustljivost, pokazal Jan Polanc (UAE), ki je etapo končal na 15. mestu in obdržal skupno vodstvo. “Vztrajal sem v svojem ritmu. Zadovoljen sem, ker sem ubranil rožnato majico. Bolje jo je imeti dva dni kot en dan,” je povedal Polanc, ki ima po 13. etapi dve minuti in 25 sekund naskoka pred Rogličem. Zdaj so na sporedu novi klanci, prav tako se obetajo novi napadi. Vse skupaj pa bi utegnilo začiniti tudi vreme.

S 131 kilometri bo 14. etapa ena najkrajših, a tudi najbolj intenzivnih. Ravnine bo le za vzorec. Oznaka pet zvezdic je dovolj povedna. Med kandidati za skupni seštevek se bo etapa razplamtela bržkone na vzponu San Carlo, ki je dolg deset kilometrov in ima skoraj desetodstotni naklon. Sledijo spust in nato še štirje kilometri zmernega vzpona do cilja v Courmayeurju. Naslednja trasa ne bo tako zahtevna, a bo sto kilometrov daljša. Spominja na dirko po Lombardiji, še posebej zadnja tretjina etape do cilja v Comu bo zelo razgibana, s krajšimi, a kar strmimi klanci. Po prvem gorskem triptihu pa se v karavani že utegne čutiti tudi utrujenost.

---