Stavi na trdo delo proč od tv-kamer

Marjan Šarec, ki ga je ob napovedi, da se bo potegoval za funkcijo predsednika države, redkokdo jemal resno, je volilke in volilce v minulih tednih očitno prepričal do te mere, da so mu namenili dovolj glasov za dvoboj z Borutom Pahorjem v drugem krogu. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirani igralec, ki so ga Slovenci do leta 2010 poznali predvsem po komični vlogi lika kmeta Ivana Serpentinška, je na politični parket stopil šele pred sedmimi leti.

SLOVENIJA > Leta 2010 je namreč uspešno kandidiral za župana in prevzel vajeti Občine Kamnik. Tedaj se je odločil, da bo naredil konec svoji imitatorski karieri in se tako poslovil od političnih in izmišljenih likov, ki so sooblikovali oddajo Radio Ga Ga in nekatere televizijske oddaje.

Gorenjec, rojen 2. decembra leta 1977 in odrasel v kmečki družini v Šmarci pri Kamniku, je tako prevzel resno držo politika, ki stavi na trdo delo in učinkovitost, populizem pa, kot trdi, prezira. Pretirano “zganjanje šova” je tisto, kar ga je pri predsedovanju Boruta Pahorja najbolj motilo, in to mu je v predvolilnih soočenjih pogosto očital. Sprva precej zadržano, bolj kot se je kampanja bližala koncu, bolj je Šarec v nastopih pridobival na odločnosti in glasnosti in bolj se je njegov predvolilni nastop spreminjal v neposreden spopad s sedanjim predsednikom.

K temu so nedvomno napeljevali tudi rezultati javnomnenjskih anket, ki so Šarca že na začetku kampanje ustoličili na položaj prvega Pahorjevega izzivalca.

Štiridesetletnik na trenutke s svojo premišljeno, jasno artikulirano govorico zveni, kot bi jih štel 70. In to opazko jemlje kot poklon. “Mislim, da sem eden tistih, ki imajo tako imenovano staro dušo,” je nedavno povedal v pogovoru za naš časnik in pojasnil: “Ko so drugi fantje zunaj nabijali žogo, sem jaz doma gledal Kvizkoteko. Bil sem čuden otrok, pri 13 letih sem z zanimanjem gledal prenos 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ko so naši odkorakali ven. Skratka politika in zgodovina sta me od nekdaj zanimali.”

Informacija o njegovem zanimanju za zgodovino se je sredi kampanje izrodila v očitek, da je častilec Hitlerja. Nekateri mediji in politiki so izpostavili še dva njegova “greha”, dejstvo, da je posvojen, in da je v preteklosti bil član Pozitivne Slovenije. Šarec provokacij, ki so mu bržkone pridelale več koristi kot škode, ni ignoriral, odzval se je s pojasnilom v umirjenem in nepolemičnem tonu, saj pravi, da ni “človek, ki bi sebe postavljal v vlogo žrtve”. O sebi je v minulih tednih pogosto izpostavil tudi to, da se ne pusti nikomur voditi in da ne namerava postati nikogaršnja lutka. Kot je poudaril, gre svojo pot in se ne sprašuje, ali bi moral imeti kakšnega “strica” ali ne. “Sloveniji želim dobro, bolje kot do zdaj, zaradi tega sem se tudi odločil za politiko.”

Politično in ideološko se umešča v levo sredino. Je veren človek, ki v cerkvi bere berilo, in obenem človek, ki spoštuje rdečo zvezdo kot simbol, “pod katerim so fantje in dekleta leta 1941 krenili v boj in upor”. Želi si, da bi kot predsednik države lahko imel več pooblastil, kot jih predvideva slovenski parlamentarni sistem. Na primer, da bi lahko razpustil parlament ter da njegovi predlogi ne bi bili zgolj formalni, temveč da bi imeli večjo težo. Predvsem pa, pravi, je “nujno, da politika začne delovati tako, da bodo ljudje morda nekega dne tudi na politiko ponosni, ne samo na šport in mlade podjetnike”. ILONA DOLENC


Najbolj brano