Nasprotje interesov je redek greh

Ni redko, da v lokalno politiko zaidejo posamezniki, ki so svojo kariero zgradili v podjetniških vodah. Kar predvsem v majhnih okoljih, kjer so vezi med posamezniki tesne in prepletene, lahko nenehno sproža tveganje za korupcijo in klientelizem. A v primorskih občinah so se politiki tem čerem doslej dokaj spretno izogibali.

PRIMORSKA > 35. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije določa, da javni organi in ustanove ne smejo naročati blaga, storitev ali gradenj, sklepati javno-zasebnih partnerstev ali podeliti posebnih ali izključnih pravic podjetjem, v katerih so funkcionarji ter njihovi družinski člani direktorji, prokuristi in člani uprav ali lastniki več kot petodstotnega deleža.

A hkrati tudi določa, da so dovoljeni drugi posli s podjetji funkcionarjev. Če je torej podžupan gradbenik, občina njegovega podjetja načeloma ne sme izbrati za gradnjo ceste. Lahko pa podjetje zaprosi za subvencijo, denimo, udeležbe na sejmu. A le pod pogojem, da se podžupan izloči iz vseh postopkov odločanja. “Ni zakonskih omejitev dodeljevanja sredstev na primer v primeru sofinanciranj, subvencij, državnih pomoči in tako dalje, pod pogojem, da funkcionar na strani občine ne sodeluje v nobeni fazi sprejemanja odločitve o sofinanciranju,” so nam pojasnili na KPK. Prav tako omejitve ne veljajo za pogodbe, ki so bile sklenjene, preden je nekdo nastopil funkcijo.

Le peščica primerov

Primerov kršitev omejitev poslovanja javnih organov s podjetji funkcionarjev je tudi na ravni Slovenije malo. Komisija za preprečevanje korupcije je v letu 2017 na to temo začela le dva postopka ter izdala tri odločbe in eno pisno opozorilo.

Zdi se, da se primorski županje in župani držijo zakonskih meja. In tudi zdrave pameti, ki, zakon gor ali dol, pravi, da mešanje zasebnega posla in javne funkcije nikoli ni dobra zamisel.

Še največ prahu so v javnosti dvigali posli podjetij, ki so v lasti družinskih članov koprskega župana Borisa Popoviča. Med njimi najizraziteje prodaja Carpaccio puba družbi Danita in posli družbe B.P.C. na koprski mestni plaži. Vprašanja o morebitnem nasprotju interesov je sprožil tudi nepremičninski posel v občini Renče-Vogrsko, ko je župan Aleš Bucik prodal zemljišča svojega podjetja in s tem posredno omogočil potencialno selitev igralnice iz Bukovice.

Z igralništvom je povezan tudi neobičajni škandal, ko so županu občine Šempeter-Vrtojba Milanu Turku na račun podjetja nakazali denar, očitno z namenom, da ustvarijo lažni vtis o podkupnini. Storilca so našli, naročnika ne. Turk je sicer kmalu za tem podjetje zaprl. In to, da opustijo svojo dotedanjo poslovno dejavnost, ni za izvoljene župane nič neobičajnega. Župan občine Ajdovščina Tadej Beočanin je denimo uradno še ustanovitelj zavoda Beta, a se vidi, da pravna oseba skoraj ne posluje več. Ankaranski inštitut Gregorja Strmčnika je v zadnjih letih prav tako obmiroval. Mirenski župan Mauricij Humar je službo prokurista v družinskem podjetju Humar plast uradno opustil oktobra 2016.

Med kandidati za župane primorskih občin je več kot trideset, torej skoraj tretjina, takšnih, ki se bodisi deklarirajo za poslovneže bodisi so lastniki družb ali vsaj samostojni podjetniki. Nekateri delajo na področjih, denimo block chain tehnologije, ki na ravni občin prinašajo kaj malo korupcijskega tveganja. Drugi pa se ukvarjajo tudi z gradbeništvom, telekomunikacijami in drugimi dejavnostmi, zaradi katerih so v preteklih letih že poslovali z občinami, v katerih kandidirajo.

---