Svojemu pustolovskemu sosedu posvetili razstavo

Park vojaške zgodovine je obsežnim zbirkam in razstavam pridružil še eno, sicer majhno, a z velikim sporočilom o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina in življenjskih zgodb rojakov. Gre za muzejski prikaz življenjske zgodbe Franca Želeta (1896–1971), mornariškega podčastnika, pustolovca in kitolovca, ki je bil rojen v neposredni soseščini današnjega muzeja.

PIVKA > Razburljiva življenjska usoda je pivškega rojaka Franca Želeta kot mornarja, podčastnika, podjetnika, emigranta in kitolovca vodila širom sveta. Podobnih življenjskih zgodb v burnem 20. stoletju ni bilo malo, a Želetova se je ohranila v skrbno popisanih spominih s sporočilom o pomenu miru in družinske sreče ter z ljubeznijo do domovine in slovenskega jezika. Njegova vnukinja Flory Banovac jih je že pred leti uredila in izdala v knjižni obliki.

Zapuščino starega očeta predala parku

V začetku letošnjega leta je Želetovo zapuščino predala parku, kjer so se odločili, da zgodbi svojega soseda posvetijo tudi razstavo.

“Razstava ni velika, mogoče gre za najmanjšo razstavo v ponudbi parka, ki pa nosi veliko in pomembno sporočilo o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina in življenjskih zgodb naših rojakov. Ti mogoče res niso nosili pomembnih nazivov in odlikovanj, pa vendar so pomembno zaznamovali svoj čas, svoje okolje in prispevali k narodni identiteti,” je ob odprtju poudaril direktor parka Janko Boštjančič.

Spoznal prestolonaslednika in preživel brodolom

Franc Žele je kot petnajstletnik vstopil v cesarsko-kraljevo vojno mornarico. Po zaključenem šolanju je postal mornariški artilerijski podčastnik. Služboval je na admiralski bojni ladji avstro-ogrske mornarice Viribus Unitis, s katero je prepotoval velik del Sredozemlja. Prav na to ladjo se je konec junija 1914 vkrcal tudi nadvojvoda Franc Ferdinand in odplul do ustja Neretve, od tam pa v Sarajevo, kjer je bil z ženo žrtev atentata. Ladja je njuni trupli odpeljala tudi na zadnjo plovbo v Trst.

Običajne mornariške sproščenosti je bilo z začetkom prve svetovne vojne tudi za Želeta konec. Ladja, na kateri je služboval, je sodelovala v spopadih z Italijo, nato pa je bil dodeljen na novo bojno ladjo Szent István, ki je leta 1918 ob napadu italijanskega torpednega čolna MAS doživela brodolom. Žele je preživel, a ga je potop ladje globoko zaznamoval za vse življenje.

Od kitolovca do gostilničarja

Po koncu vojne je ob vrnitvi domov prišel v konflikt z novimi italijanskimi oblastmi in je bil tudi zaprt. Po izpustu se je ukvarjal s trgovsko in gostilniško dejavnostjo, trgoval je z lesom. Posel mu je dobro tekel, leta 1920 se je poročil, a po bančnem zlomu leta 1923 je bankrotiral.

V veliki stiski, kako preživeti družino, je odšel na delo v Brazilijo in nato Argentino, kjer je izkusil trnovo življenje ekonomskega migranta. Delal je v pragozdu, na kmetijah in v tovarnah. Od tam je odšel na kitolovko na otok Južna Georgija v južnem Atlantskem oceanu, kjer je v dveh letih zaslužil toliko, da se je lahko leta 1926 vrnil k družini. Kot je zapisal v spominih, se je nato preživljal kot vrtnar, mlekar, čebelar, mehanik, zidarski delovodja, elektroinštalater in sodni izvršitelj. Leta 1934 je v Ilirski Bistrici prevzel vodenje gostilne. Zadnja leta je preživel v Portorožu, kjer je tudi umrl. Pokopan je na pokopališču v Piranu.

Vnukinja Flory Banovac je bila ob odprtju razstave ponosna in počaščena, da ga je na simboličen način končno pripeljala spet domov.

Slovesnosti so se poleg Želetovih potomcev in domačinov udeležili številni visoki gostje, tudi obrambni minister Karl Erjavec in madžarska veleposlanica Edit Szilágyiné Bátorfi. Bojna ladja Szent István, ki je dobila ime po svetem Štefanu, prvem madžarskem krščanskem kralju, je bila namreč zgrajena v madžarskem delu Avstro-Ogrske, na Reki.

---