Od nuje do nacionalnega športa

Čezmejno tihotapstvo, po domače švercanje, se je na Goriškem začelo leta 1947, ko je bila v goriško ozemlje zarisana meja. Če se je v prvih letih švercalo iz nuje, ker določenih stvari pri nas preprosto ni bilo, je z leti to preraslo v nacionalni šport, ki je zamrl šele z vstopom Slovenije v Evropsko unijo.

Carinik preverja dokumente osebe na mejnem prehodu 
Solkan. Foto: arhiv Goriškega muzeja
Carinik preverja dokumente osebe na mejnem prehodu Solkan. Foto: arhiv Goriškega muzeja

Zanimivo zgodbo o fenomenu švercanja, ki je zaznamovalo Goriško območje v drugi polovici prejšnjega stoletja, bo predstavljala tudi stalna razstava v muzeju tihotapstva na Rafutu, ki jo ob pomoči sodelavcev pripravlja Rok Bavčar, etnolog v Goriškem muzeju. Glavnina gradiva in razstavnih eksponatov je že zbrana, kdaj bo muzej tihotapstva v objektu nekdanje carinarnice na Pristavi oziroma Rafutu zaživel, pa je nehvaležno napovedovati. Pred kratkim so na stavbi začeli z nadaljevanjem obnovitvenih del. Ko bo obnova zaključena, jo bo Goriški muzej prevzel in potem se bodo začele priprave na postavitev razstave.

“Razstava bo predstavljala tihotapstvo oziroma šverc po drugi svetovni vojni, po letu 1947 in bo skušala zaobjeti švercanje z vidika različnih ljudi; carinikov in miličnikov oziroma policistov, navadnih prebivalcev tega čezmejnega območja, pa tudi karabinjerjev oziroma financarjev. Na njej bodo predstavljeni predmeti, ki se jih je švercalo iz Italije v Jugoslavijo in kasneje Slovenijo in obratno, na kakšen način se je švercalo, kam se je skrivalo predmete, skratka, namen je predstaviti, kako se je švercalo na ožjem goriškem območju od Solkana do Mirna,” pove Bavčar. V zvezi z viri doda, da so ti arhivski, pisni in audiovizualni, pa pričevanja ljudi.

“Če je bilo treba prešvercati več blaga, so poslali naprej avtomobil s kakšno malenkostjo na vidnem mestu, kot da švercajo. Carinik je avto ustavil, ga dal h kraju in ga pregledal, in takrat je šla tista večja pošiljka v drugem avtomobilu mimo.”

Prvi švercarji so bili dvolastniki

O obdobju tihotapstva na Goriškem pove, da je bila meja po pariški mirovni pogodbi oziroma od leta 1947 pa vse do videmskega sporazuma leta 1955 res zaprta, prehodi prek nje pa skorajda nemogoči, razen s posebnimi vizumi, ki pa jih ni bilo mogoče dobiti zlahka. Izjema so bili dvolastniki oziroma tisti, ki so živeli v stometrskem pasu ob meji in so lahko šli obdelovat vrtove, njive ali v gozdove na eno ali drugo stran. V njihovih vrstah gre iskati prve švercarje, saj so blago, ki ga je na drugi strani primanjkovalo ali ga ni bilo, prenašali skrito na vozovih ali kako drugače, večinoma sorodnikom. Za ostale je bila meja skoraj hermetično zaprta. Kdor jo je skušal ilegalno prečkati, je tvegal, da ga ustrelijo.

“Z videmskim sporazumom leta 1955 se je meja bolj odprla. Ljudje so lahko dobili prepustnice, ki so omogočale prehajanje meje, a še vedno le štirikrat na mesec. Obdobje velikega šverca pa se je začelo v drugi polovici 70. let, še posebej pa po letu 1982 z obnovljenim videmskim sporazumom, ko so postali prehodi neomejeni, povečalo pa se je tudi območje, na katerem so imeli ljudje pravico do prepustnic,” pove Bavčar. Do takrat so bile prepustnice privilegij ljudi, ki so živeli v desetkilometrskem pasu ob meji, po tem pa se je pravica razširila na območje celotne občine, kar je pomenilo nekdanjo širšo novogoriško občino.

“V začetnem obdobju so ljudje švercali predvsem zato, da so prek meje prinašali tisto res nujno potrebno, česar niso imeli ali niso dobili, na primer poper, ki ga ni bilo, ali zdravila. V sedemdesetih letih pa je postal šverc neke vrste nacionalni šport, saj so začeli čez mejo prinašati potrošniške produkte,” pove snovalec nastajajoče razstave in doda, da je bilo mogoče določeno, predvsem tehnično blago, kot so gramofoni, televizorji, kalkulatorji, dobiti tudi v Jugoslaviji, a je bilo težje dobavljivo ali slabše kakovosti, po drugi strani pa je imelo blago, kupljeno na drugi strani meje, za marsikoga večjo vrednost.

Švercalo se je vse, česar pri nas ni bilo

Med predmeti in izdelki, ki se jih je švercalo, so bili kava, avto deli, pa oprema za gradnjo hiš od keramičnih ploščic naprej, prstani, ure, konfeti, ki jih pri nas ni bilo, obleke za poroko, birmo ... Omenjeno blago so ljudje švercali na različne načine. Najbolj klasičen način za oblačila je bil prehod meje s ponošeno obleko in vrnitev z novo. Tisti, ki so šli v Italijo po novo kolo, so ga prešvercali tako, da so ga pred prečkanjem meje malo umazali, da je bilo videti rabljeno. Ženske so kakšne predmete skrile tudi v lase, nekateri so imeli v oblačilih všite skrivne žepe, prirejene pete na čevljih, blago so skrivali tudi v razne odprtine na kolesih in v avtomobilih ... našteva sogovornik.

“Tudi v Italijo se je švercalo. Najbolj meso, maslo in jajca. In seveda žganje, ker je v Italiji veljala prepoved varjenja žganja doma. Tega je bilo ogromno. Ljudje so imeli tudi prirejene posebne rezervoarje v avtih za švercanje šnopsa,” omeni Bavčar.

In tudi italijanski državljani so švercali, tako da je šverc potekal tudi v obratni smeri. Italijanski mejni organi so bili kar pozorni, predvsem na gorivo, in so preverjali, s koliko goriva je nekdo prišel na mejo, in koliko ga je imel, ko je vračal nazaj. Kasneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih, so postali nekateri izdelki pri nas tudi cenejši kot v Italiji. Vedno se je pač gledalo, kako priti čim bolj poceni skozi.

“Šverc se je razvil zato, ker so imeli ljudje omejitev, koliko nečesa lahko nesejo preko meje. V različnih obdobjih so bile te omejitve različne. Poseben šverc so predstavljale devize, denar, ki ga je bilo mogoče preko meje nesti le določeno količino. Vsak višek, ki so ga hoteli ljudje neodkrito prenesti čez mejo, je bil šverc,” razloži sogovornik in opozori tudi na kolone, do katerih je zaradi pregledov carinikov prihajalo na mejnih prehodih, predvsem na mednarodnem v Rožni Dolini, kjer so s potnimi listi v Italijo prihajali ljudje iz vse Slovenije, pa tudi iz ostalih jugoslovanskih republik.

Cariniki so tudi zamižali na eno oko

Cariniki so imeli različne pristope. Nekateri so bili bolj strogi in temeljiti pri pregledovanju, drugi manj. Pri švercanju manjših zadev so večinoma tudi zamižali na eno oko, če pa so opazili, da kdo pogosto prehaja mejo in se skuša na račun švercanja okoriščati, so postali bolj pozorni. Ves čas so morali biti tudi v stiku z novimi načini švercanja. Bavčar na podlagi pogovora z nekaterimi od njih omeni, da so carinikom nastavljali tudi vabe. V Rožni Dolini so se ljudje, ki so švercali, zbirali v baru blizu mejnega prehoda in opazovali dogajanje na meji.

“Če je bilo treba prešvercati več blaga, so poslali naprej avtomobil s kakšno malenkostjo na vidnem mestu, kot da švercajo. Carinik je avto ustavil, ga dal h kraju in ga pregledal, in takrat je šla tista večja pošiljka v drugem avtomobilu mimo.”

Na maloobmejnih prehodih je bil običajno le en carinik. Tudi to se je dalo izkoriščati. Če je bil moški, potem ženske ni smel prav natančno pregledati in tudi to so ljudje izkoriščali.

“Na naši razstavi bo predstavljen ta šverc za življenjske potrebe, nujnosti, pa za si malo izboljšat standard. Tisti drugi šverc na višji ravni - v mislih imam resno tihotapstvo, ki se tiče ljudi, mamil, tega na razstavi ne bo,” napoveduje Bavčar.


Najbolj brano