Skupaj smo soustvarjali spomin mesta

V minulih treh mesecih in pol smo se tudi Primorske novice z nizom 70 zapisov poklonile 70-letni zgodovini Nove Gorice, v letu, ko prav takšen jubilej praznuje tudi naš časnik.

Nova Gorica je bila eksperiment, ki se je nato  oddaljil od prvotne ideje.    Kako je bila zasnovana, 
kaže maketa na Bevkovem trgu.
Nova Gorica je bila eksperiment, ki se je nato oddaljil od prvotne ideje. Kako je bila zasnovana, kaže maketa na Bevkovem trgu.  

V 70 letih se nabere ogromno spominov. Lepih, manj lepih, svežih, oddaljenih, še živih in že nekoliko zaprašenih. Različnih spominov je vsaj toliko, kolikor je ljudi, ki so, nekateri ves, nekateri pa krajši čas, preživeli v Novi Gorici. Ni bolj ali manj pomembnih, kajti prav vsak, tudi še tako droben, je tako ali drugače delček v mozaiku osebne zgodovine tisočih Novogoričanov, ki so rasli skupaj s svojim mestom in tako so oblikovali njegov kolektivni spomin.

V zadnjih treh mesecih in pol smo vsak dan (tudi s pomočjo gradiva Goriškega muzeja, Pokrajinskega arhiva in Goriške knjižnice Franceta Bevka) na teh straneh objavljali zelo raznovrstne zgodbe, fotografije, drobce časa, krajše in daljše zapise, ki so odsevali življenje ljudi in mesta v nekem trenutku. Nismo izbirali le vélikih tem ali dogodkov, ampak smo ljudi povprašali ali pa pobrskali po spominu tudi za povsem vsakdanjimi rečmi. In prav številne od teh so najbolj pritegnile bralke in bralce, ki ste z največjim zanimanjem brali spomine in pripovedi o tem, kako se je v nekdanjih Argonavtih pilo koktajle in so prihajali šejki, pa o neskončno brezskrbnih, čeprav tudi z iverko začinjenih dnevih v bazenu Meblo, pa kako so z motorji po ulicah Nove Gorice dirjali tudi 180 kilometrov na uro, številni ste se skupaj z nami nostalgično spomnili anekdot pri sladoledarjih Snopčetu in Preskotu, pa prvih zdravnikov v Novi Gorici, zakoncev Vuga, nekdaj ekskluzivnega Ideala, ki je žal propadel, znova premlevali anekdote o nekdanji študentski Poletni sceni, pa iznajdljivem švercanju, o tem, kaj vse so našli pod zemljo, ko so gradili mesto ... In se seveda z nami poklonili spominu na brigadirje, te mlade fante in dekleta, ki so včasih skoraj z golimi rokami, le s krampi in lopatami, a z zanosom gradili novo mesto.

Najprej so bili gozdarji in lovci

Ob nizanju spominov se nam je pripetila tudi kakšna netočnost. Na to nas je, denimo, opozoril gospod Milan Trkman. Stavba v Kidričevi ulici 9, ki so jo zgradili leta 1957 in jo nekateri imenujejo Kremelj, je bila zgrajena za potrebe upravljanja in gospodarjenja z gozdovi in ne za politične organizacije, je pojasnil. “Konec leta 1957 se je v eno nadstropje stavbe iz Črnič, kjer je imela sedež še iz časa zavezniške vojaške uprave, preselila uprava Gozdnega gospodarstva Gorica, v drugo pa uprava za gozdarstvo. V pritličju je dobil družinsko stanovanje operativni gozdar, ki je bil tudi nekakšen skrbnik stavbe in ima to stanovanje še danes. Tu so dobili svoje prostore tudi lovci. Ostala polovica pritličja pa so bile garaže, namenjene za takratne razmere kar velikemu voznemu parku gozdarjev,” je povedal. Domačini so stavbo imenovali Gozdna. V letu 1961, ko je z združitvijo gozdnih gospodarstev Tolmin in Gorica nastalo Soško gozdno gospodarstvo in se je sedež preselil v Tolmin, so se gozdarji odselili, lovci kmalu z njimi, in takrat so se vanjo vselile politične organizacije, ljudje pa so začeli hodili na Komite, se spominja Trkman.

Veliko zgodb smo bili primorani izpustiti, saj je v 70 prispevkih težko zaobjeti sedem desetletij pestrega življenja mesta in ljudi v njem. Ker se nove porajajo ves čas, o njih vsak dan pišemo v Primorskih novicah. In morda bomo čez desetletja spet obujali spomine na stvari, o katerih pišemo danes. Niz zapisov ob 70. obletnici Nove Gorice pa s pričujočim zaključujemo. Verjamemo, da tako, kakor je bilo nam zanimivo odstirati tančice in se spominjati preteklih dogodkov, je bilo vam zanimivo o njih brati. In se jih spominjati z nami. Tudi tako smo skupaj soustvarjali spomin mesta.

MITJA MARUSSIG


Najbolj brano