Še danes je od njega višja le Eda

Novogoriški nebotičnik so gradili kar nekaj let, dokončan pa je bil leta 1965. Kakovostna stanovanja v njem so pritegnila mlade strokovnjake in ljudi na pomembnih položajih. V nasprotju z Ravnikarjevim načrtom je predstavljal vertikalo v središču mesta, kar je bilo takrat moderno.

Nebotičnik so gradili nekaj let, dokončan je bil leta 1965.
Nebotičnik so gradili nekaj let, dokončan je bil leta 1965. 

NOVA GORICA > Kot pove arhitekt in urbanist Tomaž Vuga, ki je dejavno oblikoval nastajajoče mesto, je bil projektant novogoriškega nebotičnika Viljem Strmecki iz Ljubljane, ki je bil takrat glavni urbanist Nove Gorice. “V nasprotju z Ravnikarjevim načrtom je v središče mesta postavil neko vertikalo, kar je bilo takrat moderno. To je bila nekakšna poživitev magistrale. Spodaj ob magistrali so bili lokali. Manufaktura je imela dve trgovini, eno z oblačili in drugo z darili. Tam, kjer je zdaj banka, je bil gostinski lokal,” se spominja Vuga. Omeni tudi, da so v nebotičniku 104 stanovanja, po 52 v vsakem od obeh vhodov.

“Takrat, leta 1965, pred začetkom gradnje stanovanjskih blokov na Ledinah, so bila to boljša stanovanja v mestu. Prvič zato, ker so bila postavljena tako, da so imela okna proti severu in jugu, kar je bivalno kvalitetno, pa tudi razmeroma velika so bila,” še doda in pripomni, da so nebotičnik zgradili ravno v času, ko so na goriško prihajali mladi strokovnjaki.

Da so bila stanovanja kakovostna in da so se v nebotičnik naselili ljudje s pomembnimi funkcijami; zdravniki, direktorji, inženirji in podobni, potrdi tudi Rino Velikonja, nekdanji direktor območne gospodarske zbornice za severno Primorsko, ki še danes živi tam.

“To so bila kadrovska stanovanja, ki smo jih dobili kot mlade družine, kot perspektivni kadri za občino in takratna podjetja. V nebotičnik smo se priselili poleti leta 1966. V deseto nadstropje. Na pogled z višine se mi ni bilo težko privaditi, ker sem Gorjan, s Predmeje,” še pove in doda, da je bilo dvigalo v nebotičniku eno prvih, če ne prvo v mestu, res pa se je pogosto kvarilo in je bilo treba velikokrat peš v deseto nadstropje, pa tudi selitev je bila zahtevna, saj vsi kosi pohištva niso šli v dvigalo in jih je bilo treba do stanovanja prinesti po stopnicah.

V nebotičniku je ostalo danes bolj malo staroselcev, stavba pa je še vedno kvalitetna. “Zagotovo gre za eno bolj kakovostnih zgradb v mestu, ker je šlo za skeletno gradnjo z votlaki med stanovanji. Dvojni zid omogoča, da ne slišiš v sosednje stanovanje, niti gor ali dol. Tudi izolacija je zelo dobra,” še pove Velikonja in pojasni, da stoji stavba na osem do 15 metrov dolgih pilotih in je potresno varna.

“Naša štiričlanska družina z gospodinjsko pomočnico vred je približno eno leto, med pomladjo 1967 in 1968, v nebotičniku živela prostorsko razdvojeno, v dveh garsonjerah. Bivalni prostor smo imeli v sedmem nadstropju, spali pa smo v 13. nadstropju v drugem stopnišču stavbe. Pot do postelje je tako potekala z dvigalom in nato peš čez teraso in po drugih stopnicah do prvih vhodnih vrat,” se otroštva v nebotičniku spominja nekdanji stanovalec danes druge najvišje stavbe be v mestu za Eda centrom. Po neuradnih podatkih je novogoriški nebotičnik z 51,3 metra višine 35. najvišja stavba v državi.

Leta 2008 so ga med obnovo odeli v oranžno barvo, kar je pogrelo marsikaterega arhitekta in urbanista, veliko pa je Novogoričanov, ki jim je nova podoba nebotičnika všeč.

NACE NOVAK


Najbolj brano